Bilanca

Bilanca tistega popoldneva: tisoč sto sedeminosemdest krat (1187 x) sem sprožil fotoaparat. Material za knjigo, za revijo Vino, za Fuocolento. In za web bodo potrebovali. Fotoaparat z objektivom ima ravno dovolj kil, s flešem seveda še več, da sem se predlani od tega že hvalil z žuljem na levi strani desnega kazalca. Kamor pritiska držalo fotoaparata, ko delam. In tudi ali še bolj, ko ga zgolj prenašam. Ok, priznam, precej posnetkov sem tokrat naredil s stojala, pa tudi prst sem z leti že utrdil, koža je tam že ustrojena in žulja danes ni.

Hiša posebne sorte. 50 mm, F/14, 1/6 sek, posnetek s stojala. Vida sem nekajkrat poslal mimo stebra in ga lovil na tem mestu. Dolg osvetlitveni čas ga je delno zabrisal, stojalo je omogočilo, da je vse ostalo ostro.

Z lučkarjem, igra ga naš večji in starejši mladič, ki si s tem pred odhodom na študij služi počitniško žepnino, popijeva nekaj litrov vode, v tej športni disciplini izrazito prednjačim, poskusiva nekaj vina, tudi tu prednjačim in si razdeliva jedi, ki sva jih med drugim ovekovečala. Kar pomeni, da so bile ob užitju že mlačne. Če ne mrzle. In bile so seveda približno polovične porcije, vsakemu torej polovico od polovice, ker sem tokrat ubral drugačno taktiko in sem razen prvega krožnika stal v kuhinji in določal fotografiranju in ne postrežbi primerne količine in korigiral aranžiranje. Po tej plati se je obneslo. Za vsaj en krožnik si upam trditi, da je tudi sicer, ne samo na sliki, lepši od klasično postreženega.

Rezanci z bučkami. Tako okusno, da je brezmesni krožnik pohvalil celo lučkar, sicer pretežno karnivorni maturant. Odlično. Po fotografiranju, kot omenjeno, žal že mlačno. 50 mm, F/16, 1/160 sek, 2 studijska fleša.

Pred jedmi, kjer smo tempo prilagajali dejanski večerji štirih gostov, sva lučkar in jaz, kadar je dež ponehal, z opremo skakala ven, škljocala kar je manjkalo, in nazaj noter, kadar se je od zgoraj vsulo preveč vode. Ali obratno. Zamenjal sem tri ali štiri povsem prešvicane majice, potem sem s to dejavnostjo prenehal, ker ni imelo smisla.
Vmes sem neprevidno zgazil soparno svež kravjek in se pol nadaljnjega popoldneva spraševal, od kod dehti ta znani vonj okoli mene.
Zvečer prešvican, utrujen in smrdeč v briško klet pošljem sliko Sladkega Quercusa, ki sem jo zadnjič pozabil priložiti e-sporočilu.

Sladki Quercus. Vino sem, kot običajno v takšnih primerih, najprej poskusil. V ta namen so dostavili dodatno flašo. Določil sem mu primeren aranžma in someljejski del ekipe je moj predlog soglasno potrdil. Tak in tak sir mu paše. V nabavo sira, fotkanje (105 mm, F/14, 1/125 sek, 3 studijski fleši) … in sliko v naglici pozabil poslati naročniku.

V petek bi naj šel v Pordenone na večerjo. Restavracija z mišlenovo zvezdico. Nihče ni rekel, da bi moral tudi fotografirat. Morda celo ne bi smel. Zgolj večerja. A se mi ne da. Preprosto se mi ne da. Res sem zdelan. Zjeban.