Nedelja. Sprehod. Nikjer nikogar. Pomirjujoče. Mrak. Čelna svetilka. Meglica. Moja sapa.
Telefon: 4 mm – zmerno širok kot (na fotoaparatu leica formata bi to bilo približno 30 mm) , f/2,2, 1/17 sekunde, ISO 2000. Ni za turistično promocijo Slovenije. Ali Vipavske doline. Ni za Facebook. Ni za všečke. Ni za National Geographic. Je zame. Dan pozneje grem potem tja to poskusit ponovit še z resnim fotaparatom in stojalom. Rahla burja, skoraj pola luna, oranžen sončni zahod. Vse drugače, večini verjetno bolj privlačna scena, meni manj. Jebat ga.