Da ne pozabimo. Morda celo Andreja z drugega konca sveta tole prebere, ko je šla, je bila zadeva, se pravi revija Vino, še pri nas, v naših računalnikih, šlo je za zadnje ure, a vseeno, to jo je živciralo. Dokler ni vse na FTPju tiskarne v Gorici, ni mirna, ostali pa še manj, in samo mimogrede sem ji z enim očesom in polglasno lahko ob odhodu navrgel okoli vogala, naj se ima fajn, sicer si je pa sama kriva če se nima, kdo pa jo je silil na Tajsko, jaz že ne, nikogar ne silim na lepše. Ker me potem med buljenjem v ekran doma žre zavist. Da torej ne pozabimo: revija Vino je v tiskarni.
Ker ji je, kot sem že zapisal, tokrat večino časa prvič posvetila Debora, je name tisto že običajno zoprno prisilno ponočevanje padlo res zgolj povsem na koncu, a se je potem pokazalo, da je bilo ob vsem ostalem še tega malo preveč in je praznik hočeš nočeš res bil dela prost dan.
Na koncu sva, da res ne bo kaj narobe, kljub vsem sprotnim pregledom in uskaljevanju z Deboro vse še enkrat pregledala in ob vsakem pregledu se je našla še kakšna malenkost in sva popravljala in spet pregledovala in vmes sem ji jaz pripravljal še tiste moje fotke, ki jih je umestila v revijo in sva čisto na koncu sva na proofih ugotovila, da bo potrebnih nekaj dodatnih popravkov in potem je še Jože poslal svojo zgolj pogojno potrditev zadnjega PDFja, Debori je namreč recimo ušla izpod nadzora razmestitev slik sedmih najboljših rencev (in če tega ne bere, tudi še ne ve) in tega takrat že rahlo rdečih oči nisva opazila in se slike niso do potankosti ujemale s pripadajočim besedilom, kar v resnici pomeni, da je bilo vse narobe. Anita je v tistih zadnjih urah poskajpala, da se popoldan lahko oglasi in prinese knjigo in nekaj se morava še dogovorit in sem ji sporočil, da sem tu, zaključujemo revijo potem moram pa še na klubski piknik ki bo pri Vladotu na Predmeji in bo ob vsakem vremenu in potem nisem šel, ne zaradi vremena, scalo je, temveč zaradi nočne, v katero se je razpotegnil tisti popoldan in je potem Anita sedela in čakala in sedela in čakala in sedela in naslednji dan sporočila, da ji ni bilo prav nič težko, je namreč dobila okrepčilni štrudel in je Barbi za povrh odprla enega Sutorja, knjigo je pa tako ali tako pozabila doma in je ni prinesla in naslednji dan enako, ni pa na to, kar je od revije videla na ekranu, imela nobenih kritičnih pripomb. In Zorana sem moral poklicat, da pride popoldan ko končamo potrdit izbor slik za svojo spletno stran in ga nisem poklical, ker do večera nismo končali in od tam prej omenjena nočna.
Zdaj nas čaka, o tem sem tudi na primeru prejšnje številke že pisal, pregled ozalidov ki to niso in potem še spremljava tiska, poštarjev pa potem pri raznašanju ne spremljamo. Smo pa na revijo naročeni, res smo, in jo dobimo uradno natančno takrat in tako kot vsi ostali.