Se v petek popoldan, ko se je nebo dopoldan izscalo, dobimo pri Alenu. Ki odlično peče ribe. Preverjeno. Ducat kil zobatcev za ducat krepkih mož. Približno. Zaradi utrujenosti imam tokrat namen pozabit fotoaparat doma, a me pokliče Peter in v zadnjem trenutku prepreči namero. Če bo sila, ga bo on vzel v roke.
Tisti del članstva, ki se prvega pečenja lani ali predlani iz različnih razlogov ni udeležil, ima ob Alenovi pripravi vročine nekaj pomislekov. In dobronamerno deli nasvete. Preostali del ekipe jedcev zaupa dosedanji izkušnji in se v Alenovo početje ne vtika. Zgolj pričakovanja s kozarci v rokah. Kar se izkaže za pravilno. Zobatci so bili slastni. Na koncu smo potem tudi jurišali in so hitele brigade in je Primorska vstala, medtem ko se je z glave na glavo selila triglavka. Gostitelju jo je prinesel Dušan, ki je prej med drugim poskrbel, da od rib niti oči niso mačkam ostale na voljo.

Darko (zgoraj) v pričakovanju. Zobatci (spodaj) omamno dišijo. V kozarcu (na sredini) Piana sauvignon 2008. Zaskrbljeno zamišljen izraz na obrazu (zgoraj) kmalu odplaknjen. 50 mm, F 7,1, 1/45 sek.
V povabilu je Alen upal, da dobrega vina ob ribah ne bo manjkalo. Naši prispevki torej. In ga ni zmanjkalo. Za začetek je kljub tovrstnim našim prispevkom odprl Jakončičevo rdečo Carolino 2005 magnum iz svoje kleti. Odlična. Nekateri so jo seveda zamudili, na količinsko srečo takrat že prisotnih. Precej kasnejši sicilski Nero d’Avola (Settesoli) je bil sicer masovnejši komercialno tehničen primerek, a je gladko stekel in iztekel v kozarce, izkazala se je tudi podobna rdečina iz španske Rioje (Campo Viejo). Nekaj slabše jo je po tej plati na mizi odnesel modri pinot z Moravske, pozna trgatev, odprt predvsem iz radovednosti, skušal je biti preveč, pa mu je zmanjkalo tipičnosti, sadnosti in elegance, približno enako je bilo z moldavskim kabernejem (ki ga je Alenu od tam s potepanja prinesel Bojan), je pa s svojim potencialom presenetljivo lepo potešil mojo radovednost saden, leto ali dve premlad ukrajinski kaberne (tudi prinesel Bojan). Guerila zelen je tekel, dva vipavska roseja in briški chardonnay so obtičali nekje na sredi. Se je pa s pitnostjo in trajno všečnostjo odlično izkazala tudi naša Piana, obe že stekleničeni vini, sauvignon in rose. Natančne pokonzumirane količine niso znane, so pa znatno presegle vsa ostala vina. Ob tem, da ni bilo ravno vse ostalo omenjeno na voljo v neomejenih količinah. Seveda ne bom trdil, da ob Piani kar vsi dol padejo (čeprav bi se ob dovolj velikih zaužitih količinah precej zagotovo seveda zgodilo tudi to), si pa lepo širi svoj krog pivcev. Bojanu je celo najbolj všeč od vseh sovinjonov doslej. Povem Barbi. Med prazne flaše Piane v teh zapish ne umeščam. Zaradi lastne mentalne higiene. Da ne bi sam sebi v rit zlezel. Bi jo pa po ostalih kriterijih lahko mirno tozadevno omenil. Preverjeno in potrjeno ničkolikokrat.

Piana. Končna faza letnika 2008. Slika žal ne more prikazati vsega. Vina pa … Svež preprostejši metoksipirazinski poleten sauvignon. Konkretnejši merlotov rose. Krepka malvazija. Slednja še ni stekleničena.
Ime se prijemlje, nastanek sem že pojasnil, pomena nima, ima pa asociacije in kot kaže je všečno in sprejemljivo tostran in onstran meje in širše. Etiketa je glede na odzive in glede na vina tudi pravšnja. Všečna, drugačna, privlačna, sveža, vipavska, opiše vina, vabi, vleče … (pobiram iz spomna prejete komentarje). Potegne k prvemu požirku. Potem seveda oglasno sporočilce na flaši preda štafeto vsebini. Zagotovi pa, da si brez večjih težav zapomniš. Za primer, da vino potegne. Kot naročniki smo zadovoljni, kot oblikovalci tudi. Ne glede na to, da rezultat po uradnem mnenju oblikovalske stroke žal ne dosega kriterijev glede „odličnosti na področju oblikovanja vidnih sporočil“ in pri dviganju „ravni vizualne kulture“. Sicer pa ni prvič, da smo si uspešno privoščili lasten pogled. Oziroma da uradno nimamo pojma. Od Jasne (etikete Sutor, Nafa …) dobim mejl: „… močno se mi dopade tvoja etiketa za Piano! …“ Očitno tudi ona nima pojma :-).
[…] bolj spošno všečen (”… hvala, …, krasne steklenice temu pa lahko rečeš vav, etiketa je krasna. Zdaj dam, le še na hladno in to je to …“), ok, ja, tole leti bolj na etikete, vseeno […]