Sem že pojasnjeval, pa vseeno: rubrika v reviji Vino se uradno imenuje Kdo ste. Intervjuvanec pisno odgovori na pisno zastavljena vprašanja. Poskeniramo in objavimo. Konkretno: večinoma poskenira Primož. In to objavimo. Brez popravkov, brez posegov. Nekdaj, kje so že tisti časi, so nam včasih odgovore poslali po faksu. In se od takrat, interno, stara navada je železna srajca, še vedno pogovarjamo o faks intervjujih in intervjuvanci so še vedno faksiranci. Brez kančka slabega v mislih. Konec koncev je to ena najbolj branih rubrik, odgovarjali so nam manj znani vinarji, gostinci …, marsikoga pa smo se potem, čez čas, lotili tudi temeljiteje, z velikim intervjujem. Svetozarja Raspopovića – Popeta (gostilna AS), recimo. Pa Saše Arsenoviča (Rožmarin). Zdravka Mastnaka (klet Mastnak). Jurija Brumca (vina Sanctum). Gerharta Conarda Fürsta. Odgovarjali so (in še odgovarjajo) nasledniki, pomočniki, pribočniki in življenjski sopotniki velikih ali vsaj zaenkrat bolj znanih imen (Tomaž Ščurek, Mojca Bordon, Jure Simčič, Vesna Kristančič, Nina Druzovič …). Se jih je nabralo …
Intervjuvanci za zimsko številko revije, za nas kljub leeeeetom torej še vedno faksiranci (čeprav nam po faksu odgovorov niti ni moč več poslati), so fotografsko že teden ali dva pod streho, z eno intervjuvanko se terminsko nikakor ne uspeva uskladiti in vskoči Dare, spodnji trije pa padejo name.
Matej Bizjak, vina Santei, Dolanci. Iz dežele Nije. Ker so vinske ceste stlačene v občinske meje, ga namreč nočejo na Vipavski vinski cesti. Kljub temu, da spada v vipavski vinorodni okoliš. Hkrati pa ne izpolnjuje pogojev za Kraško vinsko cesto, kamor bi spadal občinsko gledano. Še en primer uspešnega boja birokracije z zdravo pametjo. Motiv ujamem potem, ko se Matej strinja, da se po kleti za tokratno fotkanje ne bo pospravljalo. Prosim pa ga za lestev, od koder potem nekajkrat tudi pritisnem na sprožilec. 20 mm, F/8, 1/13 sekunde, ISO 400. In morda, morda, morda … ne spomnim se več, a glede na sliko precej verjetno – fleš z odbojem od stropa. Preden se vin Santei lotiva s kozarcem. Ob lepo dozoreli patanegri. Ko mi mali in zelo mlad, najmlajši dejanski priložnostni asistent – lučkar – Maks vrne fleš, s katerim se sicer pridno ukvarja cel popoldan. In preden mi čez dva dni Matej v studio pripelje pozabljeno stojalo.
Marko Reja, vina Reia, Neblo. V klet sploh nisva šla. V najbližji vinograd le za vzorec porezat dve trti. A vseeno ne manjka slikovne vsebine. Na sliki tradicionalne hruške pituralke, za katere je Marko dobil kar med snemanjem nekaj telefonskega povpraševanja. Preden na toplem seveda poskusiva nekaj njegovih vin. Ne povsem izpraznjeno flašo sauvignona, enega od nedavnih 7 naj iz revije Vino, odnesem na koncu s sabo in pokončam doma. In še eno flašo dobim v studio na mizo, ko mi Marko mimogrede vrne … eh, ja … pozabljeno stojalo. 28 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 800.
Aleksander Klenar, vina KlenArt, Plavje. Strašilo mi je padlo v oči takoj ob prihodu med trte in sem imel v glavi tudi drugačno sliko, zaradi kontrastov in oblačnega neba je bil v mislih tudi fleš, a ker je med snemanjem že začelo deževati (kaj pa drugega letos!), sva na hitro posnela le tole in nadaljevala pod streho pri peninah in barikih … 28 mm, F/8, 1/125 sekunde, ISO 250. Preden se po moji predhodni, jutranji pokušini mladega refoška in vodke po sestanku v neki drugi istrski kleti ob narezku lotiva njegove penine. Stojalo za spremembo od tam odpeljem sam.