Dnevi sredi nekoč najhladnejšega letnega časa, mesec dni po začetku koledarske zime, se na hitro in od daleč zdijo primerni za topel čaj. Če se ne bi višje sile skujale in mi pred vrati ne bi cvetele marjetice, na drugem koncu hiše pa taščina forzicija. Po drugi strani pa izrazitih sezonskih nihanj pri svoji porabi čaja niti ne opažam.
Lapsang Souchong. Na zahodu precej priljubljen črni čaj, na Kitajskem pa vsaj nekoliko omalovaževan kot čaj za zahodnjake. Aroma, ki jo manj cenjeni in manj aromatični, nižje na vejici zrasli listi čaja dobijo s sušenem v dimu gorečega borovega lesa, pri mojem izboru za ta posnetek seveda ni imela nobene vloge. Barva pa. 105 mm, F/10, 0,8 sekunde, ISO 200. Fleš v paro in stare okrasne novoletne lučke pod pleksijem, na katerem stoji kozarček.
Lebdeči dim, lebdeči kozarec (s podtavkom). Prav za reklamo teh meni zelo všečnih čajev. Prijatelj mojega (dimnega) prijatelja je tudi moj prijatelj. Ma prav zdaj (7.51) si ga grem zvarit. Mmmmm
Tudi sam sem si že privoščil prvo današnjo dozo :-).