S poletno številko revije Vino smo v studiu prejšnji teden zaključili. No, mene ene čakata še dva Nepozabna večera. Najprej, kmalu – spremljajte e-obvestila – Brtonigla. Potem verjetno proti koncu poletja Marof. In seveda ne gre pozabiti nepogrešljivih stalnih vprašanj, nekatera zaidejo kar k nam, glede izbora najboljših sedem. Skoraj vse je že večkrat pojasnjeno, pa je to vseeno treba znova in znova. Seveda večina vinarjev, uvoznikov ali trgovcev, vina za rubriko Pod lupo sploh ne bi poslala brez prepričanja v njegovo kakovost. Kar je seveda prav. In razumljivo. A sedem je kljub vsemu le sedem. Več kot tri. Manj kot trideset. Sedem pač. In ker morata in smeta poznavalca upoštevati vse, kar vesta in poznata, je v igri vsaj desetkrat, morda celo dvajset ali večkrat toliko vin kot jih smeta in morata izbrati. Odvisno pač od situacije.
Tokrat namesto ponovnih pojasnil, izziv. Za radovedneže, skeptike in radovedne skeptike. Tudi za vinarje. Njih pet takih za mizo, dobrih trideset evrov po glavi in v igri je lahko pokušina vseh najboljših sedem rosejev po izboru enega in najboljših sedem po izboru drugega poznavalca. Skupaj tokrat trinajst vin. In seveda, zakaj ne zraven še katero od vin, ki bi po mnenju tega ali onega seveda nujno moralo biti na našem seznamu (saj morda res ne spada ravno med prve tri, med sedem pa vsekakor nujno in brezpogojno, sicer poznavalec pač ni poznavalec ali pa je vsaj pristranski). Morda tudi to ne bo vplivalo na zakoreninjeno prepričanje, a soočenje izbora z lastnimi favoriti zna biti zelo zanimivo. Posebej ob zakriti identiteti vin.
Osebne zgodbe pa seveda še vedno so in bodo ostale. Našega roseja Piana Jože recimo ni umestil med najboljših sedem po njegovem izboru. Niti ga med najboljših sedem ni izbral Uroš. Nam je namreč vse skupaj padlo v rahlo neroden čas. Letnik 2009 je bil že prodan, letnik 2010 pa se je po stekleničenju ravno začel dobro privajati na flašo. In poznavalcema pač takega vina takrat nismo dali v pokušino. Računati, da je Piana brez tega že dovolj poznana, bi bilo pa seveda vsaj nekoliko iluzorno. Poleg tega, če se postavim v vlogo odločevalca, so roseji pri nas na splošno še precej spremenljiva roba. Lani je morda nekdo pridelal barberastega, letos je poskusil z bolj merlotastim, prihodnje leto ga sploh ne bo. In je pač treba nujno poznati aktualno situacijo. Kar pomeni, poskusiti.
Se je kasneje Uroš seznanil s flašo Piane 2010 in poklical, da mora nuuuujno spremeniti svoj izbor. Da ne gre za enega od najboljših, temveč po njegovem kar za najboljši slovenski rose. Eh, ja, prepozno. Zanj in za nas. Ta del se seveda bere nekoliko samopromocijsko, a bistvo je drugje: izbor bi skoraj vedno lahko bil tudi drugačen, ne le v našem primeru. Poznavalca sta se v nekem trenutku podpisala vsak pod svoje mnenje in to je tisto, kar trenutno šteje.
Imamo pa v reviji spet, po moje, pozornosti vredne namige o dobrih vinih, tokrat rosejih, na našem trgu. Naslednjič pa gremo nad malvazije.