Včeraj, na Martinovo torej. Simbolično. Recimo. Dobim in berem e-pošto: Heavy November rain in some of Australia’s leading wine regions has the 2016 vintage on track for a strong harvest. … Kakor koli, medtem ko te dni mi s simboličnimi žegnanji, veselicami, tudi pijanskimi, simbolično potrjujemo vino letnika 2015 – praznik je katoliška cerkev prevzela iz poganskega sveta in mu piarovsko iz povsem druge zgodbe uspešno prilepila svetega Martina – vinarji pod ekvatorjem že razmišljajo o letniku 2016. Njihov november je naš maj, prezgodaj za napovedi, očitno dovolj za začetek piara. Trgatev bo tam namreč februarja, marca. Se pa ob tem mimogrede spomnim enega od zadnjih junijev prejšnjega tisočletja, ko so mimoidoče na mojem prvem obisku bordojskega vinskega sejma na stojnico vinarja z južne poloble uspešno vabili z atrakcijo – motnim mladim vinom. Pravzaprav bolj nepričakovano kot presenetljivo.
Letos precej več fotografiranja trgatve kot lani. Tudi zaradi lepšega letnika. Dobesedno lepšega. Kar pa ne pomeni tudi več mojega trganja, prej manj. Prve in edine letošnje tri grozde odtrgam, dobesedno odtrgam – ne odrežem jih, odlomiti se jih pa tudi ne da – šele konec oktobra v Šampanji. Dejansko jih narabutam. Martinčki (! :-)) modrega pinota. Jebat ga. Na sliki utrinek z letošnje trgatve v Brdih. 11. september. 12 mm, f/8, 1/250 sekunde, ISO 200.