Včeraj. Šmartno. Hiša Marica. Za revijo Vino. Med ostalim (pet polnih ur fotografiranja) soba. Škljocnem. Še en ambient, ki seveda ni nastal, da bo objekt fotografiranja. In sploh – kateri pa je? So pa prostori, ki so po tehnični plati za fotografiranje enostavnejši in drugi, ki pač to niso. Ker so recimo majhni. Kot deloma tale sobica. Kjer recimo tudi temnega stropa ni moč uporabiti kot odbojnik in razpršilnik za svetlobo. In neposredno s fleši tokrat tudi ne bo šlo. Kako torej?

Fotoaparat na stojalu, 20 mm, F/13, 1 sekunda, ISO 200. Osvetlitev v glavnem skozi vrata v sobico, odprta na gank. Stranica postelje, ki je obrnjena v smeri vrat, je glede na ostalo preveč osvetljena. Svetlo pregrinjalo situacijo samo še poslabša.

Ponovim vajo, a tokrat z zaprtimi vrati (ki pa imajo zastekljeno odprtino). Svetlobe zdaj je seveda manj. Zaslonke ne spreminjam, predstavlja mi dober kompromis med želeno globinsko ostrino in siceršnjo tehnično kakovostjo slike. Čas osvetlitve podaljšam na 4 sekunde. Svetloba je zdaj tudi drugačna, neposredne svetlobe v spodnjem pasu ni več in cela postelja je bolj usklajeno osvetljena s temnejšimi območji posnetka. Poleg tega je slika toplejša (zaradi manj neposredne modre dnevne svetlobe).
Jebeno ne? Pa bi si kdo mislil, da je tako enostavno pofotkat eno sobico…
No ja, ni bilo ekstremno enostavno, ni pa bilo tudi pretirano zahtevno. Včasih je precej precej bolj zajebano :-).