Pokliče Daša, za Italijane potrebuje fotke šestih stolic (tako tu pravijo stolom), lahko v torek, a za nas bo vsekakor bolje če jih dostavijo čim prej. Torej danes. Kar je bilo včeraj. In jih dostavijo. Da vidimo, ali bo sploh šlo kot želijo. Naš studio ima namreč precej trdno fiksirane dimenzije. Nekaj širine, nekaj dolžine (ki jo lahko včasih nekoliko povečamo, res, odpremo vrata in fotkamo od zunaj) in nekaj višine. Za tale stol so (zaradi zmernega teleobjektiva za ne pretirano izraženo perspektivo) potrebni okrogli štirje metri do aparata, nekaj prostora potrebuje še stojalo s fotoaparatom, brez fotografa za aparatom gre težko, nekaj prostora si v studiu seveda vzame fotografirani stol, nekaj pa ga stol potrebuje tudi za sabo. Metri se seštevajo, šest jih bo zelo zelo dobrodošlih, do luči pa še nismo prišli.
Takle stol, razgibanih oblik, lesen, lakiran, z ukrivljenimi ploskvami in razmeroma zaprtih bokov zahteva že sam po sebi nekaj razmisleka o primerni osvetlitvi – naročnik želi pokazati nekaj povsem konkretnega in tisto se mora videti kot se pač mora videti. Tako se je treba tudi za takšno, v bistvu nič več kot korektno sličico, kljub vsemu malce potruditi. Za mehko glavno osvetlitev od zgoraj je strop studia lepo tokrat lepo služil v vlogi odbojnika. Nekaj bočne svetlobe je dodalo srednje veliko svetlobno okno (softbox – 80 cm × 80 cm). Po razmisleku in za začetek po občutku postavljena osvetlitev se tokrat kar takoj izkaže za ustrezno, svetlomer in testni posnetek potrdita predvidevanja in sledi serija škljocov šestih stolov z različnih zornih kotov. 85 mm, F/20, 1/50 sekunde, ISO 200.