Bojan je zanimiv sogovornik in iskreno sem mu – še bolj pa sebi – obljubil, da še pridem. Ampak bistvo tega zapisa je drugje. Za pogovor z nekom dandanes načeloma niti ni treba tja. Pisec lahko marsikaj izve tudi po telefonu. S fotografijo je drugače. Za Bojana v njegovi kleti je bilo treba tja. Treba je bilo biti tam. Kar lahko nekaj pomeni. Pravzaprav marsikaj. Neposredno in med vrsticami. Tudi pred njimi in za njimi.
In tudi to je eden od razlogov, da je fotografija lahko mnogo več, kot zgolj okrasek.
Ob tem se niti ne počutim slabo, če komu zgornji posnetek ni všeč. Tak kot je, izostren na ozadje, ne na Bojanove oči, je nastal namenoma. Tisti klasični portret sem seveda tudi posnel. In ga tudi nekje objavil.