Približno

Sinoči – urico in pol pred polnočjo – zapeljem dol do Dobrave in usmerim avto proti vrstam ostriženih trt in vključim dolge luči in brez stojala, bolj za hec, skočim – v resnici odšepam – škljocnit naš sovinjon. In se seveda spet znajdem pred pogosto težavo, pogled se mi namreč stara vsaj enako hitro kot preostali jaz in je torej kljub novim očalom v še slabši kondiciji kot takrat, ko je bil zgolj slab. Avtofokus fotoaparata v teh razmerah prav nič ne pomaga in uporabim postopek, naštudiran v zadnjih mesecih, nastavim namreč ostrino približno na pravo razdaljo, jo potem zamaknem nekoliko naprej ali nazaj do jasno zaznavne neostrine in potem med škljocanjem počasi vrtim ostritveni obroček na objektivu proti ostrini in naprej in upam na eno do dve ustrezno izostreni sliki iz posnete serije. Razsipno, a kar učinkovito početje, če ni hkrati pred objektivom preveč drugega dogajanja, ki bi mu bilo potrebno sproti slediti z nastavljanjem razdalje. Take rafalne podpore ostrenju se s filmom v fotoaparatu seveda ne bi loteval, a s filmom v fotoaparatu se niti ne bi podal beležit tega motiva. Ne bi zneslo. Ne poznam filma, ki zmogel tak rezultat v takih razmerah.