Interno – med sabo – poznamo rubriko Kdo ste v reviji Vino kot fax-intervju. Ker smo včasih na roko napisane odgovore prejeli kar po faksu. In jih – ravno tako kot po poštarju ali kako drugače prejete rokopisne odgovore – poskenirali in objavili. A pred meseci smo v celoti prešli na digitalne povezave z zunanjim svetom, faks je šel v pokoj, nič kaj svečano sem mu izvlekel oba kabla, njegovo poličko sprotil za drugo šaro in nekega obdobja je bilo konec.
Faks-intervjuji pa so za nas kljub temu še vedno faks-intervjuji in tudi navzven nam to še kdaj pa kdaj tako uide, stara navada pač, izprašani pa so za nas posledično tudi še vedno faksiranci. Tokrat trije in po dolgem času so fotografsko vsi trije padli name. Včeraj v Sežani ovekovečen zadnji od njih, in so bile tudi moje zadnje namenske terenske fotografije za nastajajočo, prvo letošnjo številko revije Vino. Flaše pa v studiu itak že dolgo prepuščam Primožu.
Jure. Zdaj dvajsetletnik, tale njegov posnetek je pa vsaj okrogle tri petletke starejši. Fotko sem sicer uvrstil v širši nabor za opremo fax-intervjuja, prvega z morebitnimi nasledniki družinskih vinarij in Martini sem to omenil in ni imela nič proti, a lahko bi kdo napačno pomislil, da je Jure na tej sliki naraščaj Jureta na ostalih slikah. Diapozitiv poskeniran pred leti, film verjetno 50 ASA (nisem šel zdaj v arhiv preverjat originala), objektiv na fotoaparatu verjetno 105 ali 180 mm. Sončna svetloba od zadaj. Vsi ostali tehnični podatki neznani. Pozabljeni. Nikoli zabeleženi. Danes je to seveda drugače. Vem pa še vedno, da sem sliko škljocnil zjutraj tistega lepega pomladnega dne. In zagotovo smo kasneje tudi kaj dobrega spili – in razloga za to zagotovo nismo dolgo iskali.
Damir. Hotel Triglav, Bled. Somelje. In še kaj. Se bo prebralo. V reviji. Je bilo mišljeno, da z Barbi združiva večerjo s tem fotkanjem, pa je bil Damir takrat razumljivo preveč okupiran s strežbo vsega, kar sta Valentinovi večerji za prave moške iz kuhinje namenila Napo in Uroš in čemur sem ob pridni kuhinjski četi svoj delež prvič prispeval tudi sam, Uroš mi je dovolil, da na en krožnik stisnem tri pikice omake (ena je bila začetniško nekoliko prevelika, dve sta bili pa potem čisto v redu in neznani dobitnik mojega krožnika se ni javno pritožil), in zdaj lahko rečem, da sem kuhal v hotelu Triglav. Damir je nakuhanemu na podlagi prehodnih pisnih informacij in očitno uspešni miselni imaginaciji za spremljavo namenil vina, od katerih si je enega naše omizje potem kar vzelo za svojega in ga vrtelo v kozarcih še dolgo po uradnem zaključku pojedine in sva potem z ženo bivanje podaljšala preko noči in po poznem in obilnem zajtrku Damirja pofotkala naslednji dan. 50 mm, F/16, 1/8 sekunde, ISO 100. Torej normalni objektiv. Teoretično je pri leica formatu (36 mm × 24 mm) normalna goriščnica sicer približno 43 mm (kvadratni koren iz (36 mm na kvadrat + 24 mm na kvadrat)), a se je vse skupaj davno tega za splošno rabo (že zakaj) zaokrožilo na 50 mm, kar pa po drugi strani pomeni, da tudi 35 mm objektiv, ki pa se ga že zmerja s širokokotnikom v resnici ni od normalne goriščnice bistveno dlje kot petdesetka, le na njeni drugi strani se nahaja. Sicer pa je petdesetka objektiv, ki ga pač imam, včasih pride prav, a intenzivno ga nisem nikoli uporabljal. Dokler mi Davide nedavno v Moskvi ni odprl oči zanj.
Marko. Tokratni tretji faksiranec. V kleti Vinakras stopi po odhodu Boštjana v Vinakoper v kar precejšnje enološke čevlje svojega predhodnika. Ko se naša ekipa lani skoraj na isti dan vrti po kleti, nas s kozarci od soda do soda še spremlja Boštjan. Na rezultate Markovega samostojnega dela v kraški kleti v splošnem torej pač še čakamo, a ko mi lučkar Jaka včeraj pomaga s fleši, se ne braniva in mimogrede seveda tudi preveriva, kaj se nahaja v cisternah in sodih – v ta namen Marko na sliki namenja Vitovsko Prestige 2011 v tri kozarce. In, ko smo že omenili čevlje, nič me ne moti, če je Marko včeraj zame in tudi sicer v škornjih in če vsake toliko časa skoči pogledat, ali delo teče kot je treba, tole fotko pa škljcnem v prostoru z bariki, ki menda ni prav nič fotogeničen. Pa je! 50 mm (kaže, da se mi počasi ta objektiv res prijemlje tudi v malih možganih), F/9, 1/13 sekunde, dva fleša, ISO 800.