April

Ponedeljkov in hkrati praznični štart meseca. Nad Gradiščem pomagam tovoriti lesene klade za bodoče klopce. Oddam že omenjene Dašine stole, no, stolice, narcise (4. april) smo pa tudi že omenili. Z Anito v Solkan. Sestanek. Prevzem skrbništva celostne grafične podobe. Obvestilo za revijo Vino, da se za naslednjo številko za rubriko Pod lupo išče sedem najboljših chardonnayjev. Več, ko bo aktualnen naslednji izbor. Vina za poletno številko revije so se medtem namreč tako ali tako že zbrala. Primož nas zasuje z besedili za svojo spletno stran, iz Ljubljane tudi prihajajo prva besedila za letošnjo serijo informativnih zgibank in plakatov. Za fotoaparat je na spletu objavljen izboljšan firmware, zdaunloudam si ga in ga do danes ne naložim. Mateja pride mimogrede po fotografirane čipke in čez par dni kliče, da ji jih nekaj pogrešajo, hmmm, ne vem, malo verjetno a vsekakor možno, pogledam, in eh, ja, na mizi jih je ostala veeeelika poooolna mapa. Anita doma totalno švoh, v horizontali, od zdravnika priposteljena, z Barbi zato odpoveva Lugano. Z nepopolno ekipo v studiu in s koledarjem polnim obveznosti nama Lugana tokrat ne bo znesla, Srečko sredi poznega sestanka nenapovedan dostavi nove vzorčne kozarčke za svoj med, prilagoditi etikete. Popoldan sam v Sadinjo vas, Domačija Novak, nepozabni večer revije Vino. Jožetu in Barbi ne znese, pa organizacijsko asistenco prevzameta Luka in Martina, Luka tudi nekaj lučkanja, še en krasen večer v sproščenem vzdušju, že če v spominu ostane krompir, je bil ta očitno več kot dober, kaj šele vse ostalo, a ne bomo zdaj katalogizirali, repetejali pa smo, pijemo seveda predvsem oranžno in rdeče, na koncu sladko in potem spodaj v kleti spet oranžno, kar tako – za dušo – in še posebej takoj po polnoči za Suzanin – in hitro se pokaže, da ne samo za njen – rojstni dan in naprej oranžno spet kar tako in en šalamček iz krškopoljca in naprej še kar oranžno. Po afterpartiju mimogrede  uradno in javno – ne na skrivaj – posnamem še material za možno kasnejše izsiljevanje Luka in Martine, Boris in Boris sta priča in priča dogajanja, Branko pa še nekaj več.

Zajtrk, Kočevje, sestanek in Uroš me založi s salamami in litrom renca, pri Uncu potem gazim blato in s fotoaparatom preganjam jato galebov in na srečo imam s sabo rezervno obutev, zaviham hlačnici, usrane čevlje spravim v plastično vrečko, salame pa prej iz nje v nahrbtnik k fotoopremi. Ireni doma pripravim že davno obljubljene fotke, Barbi priprvim na mizo CD, da ga odpošlje, Toniju na Dropbox odložim potrjene fotke njegovih flaš v visoki ločljivosti in se on potem zahvali in napove svoje priporočilo našega bottleshootinga, in seveda hvala, še več Avstrije se pač ne branimo. V prvi pregled pošljem okvirno postavitev besedila v že omenjenih informativnih zgibankah in letakih in v naslednjih dneh dobim nekaj pripomb in sprememb, potem to potrjeno in lahko se bom lotil risati, no, moral se bom lotiti. Italija, lačna, pica in potem večerja s sestankom blizu Benetk in jutri še ogled studia in potem Verona, štala, ko si na cilju te naženejo parkirat drugam in tam spet zaprejo vhod pred nosom in kažejo nazaj in potem naprej, kot v fliperju, in na koncu krepko zaračunajo parkirno vukojebino, no izognila sva se temu strošku s press akreditacijo, a vseeno. Vinitaly. Med drugim se slučajno spotakneva ob Castel Juval, klet na posestvu Unterortl (Alto Adige) sva obiskala pred leti, ko sva tam intervjuvala alpinistično legendo Reinholda Messnerja, prvega, ki je splezal vse osem tisočake, prvega, ki je splezal Everest brez dodatnega kisika, prvega v marsičem, ampak takrat sploh nismo o tem, o (njegovem) vinu smo, Martin, njegov vinar pravi, da se naju spomni, a dvomim, kakorkoli, vina so lepa, ponudi slepo primerjavo dveh modrih pinotov, podobna, a eden bolj prepričljiv. Navojna zaporka (prepričljivejši) proti pluti, pove Martin, in čez nekaj dni to razlagam Juretu in morda mu ne bilo slabo enkrat z nekaj sto flašami preprosto primerjati enega z drugim in se odločiti sam zase, ne po Francozih. Blizu Juvala za vogalom še stojnica kleti Terlan. Zadružna zgodba, v kateri se grozdje vinogradniku plačuje najmanj 2 evra za kilo, povprečno 3, največ 6. Jasno je, da ni pardona, tako gozdje se ne prideluje kakorkoli, kjerkoli in se ga ne pridela kolikor koli in se ga ne predela v kar koli. Ker se tisto grozdje lahko seveda plača le iz dobro prodanega vina.

Pri naših, tudi nanje sva tokrat naletela slučajno – levo Vinska družba, desno Brici – nisva delala velike gneče, niso šli na Vinitaly zaradi naju, torej bolj ali manj le nekaj dokumentarnih škljocov in potem naprej, malo tega in malo onega, na koncu do Verusovcev, spet ne zaradi statističnega večanja obiska, Rajko mi je vnaprej omogočil nekaj škljocov s prvega nadstropja stojnice njihovega distributerja, pa še nekaj zanimivih vinarjev je na voljo. Izkoristiva priložnost in s tem soglasno prestaviva odhod iz Verone za dobro uro.

Letošnji nabor barv in izbor fotke za materiale majskih Okusov na Vipavskem. Do konca tedna potem predvsem in intenzivno zasnova preloma časnika, Anita še vedno priposteljena in zato jaz s četrtka na petek dodatno oddelam še eno nočno in Barbi zasnovo potem zadnji trenutek pravočasno odda, zvečer klubska salamijada in čarter pomladka, družinsko vsi tam, domov potem per partes in Barbi še danes išče svoje salonarje.

Odtečem daljšo varianto da preverim ali breskve že ali še cvetijo. Cvetijo. Doma na kolo in še enkrat do njih, tokrat s fotoaparatom. Izberem in par fotk petkove salamijade naložim za vpogled na Dropbox in dotičnim razpošljem povezavo. Anita končno pri sebi in z mano na Štajersko, najaviva se k Marku in Juretu, Marko povabi na kosilo, vina seveda njuna, lepa, štajerski rose pogumno in prepričljivo iz shiraza, pa modri pinot in rdeči cuvee, strinjata se s ponujenim velikim intervjujem v reviji Vino, itak, a posledično to za njiju in za nas pomeni nepozabni večer. Ki je tistim, ki to znajo izkoristiti, hkrati dodatna priložnost za dobro promocijo. Pri Novaku pojasnjujem to enemu od gostov, ki težko verjame, da nekateri tega pač ne vidijo na tak način. Jebat ga, če ne vidijo, pač ne vidijo. Jožeta kasneje predlagam za izpraševalca pravkar dogovorjenih intervjuvancev in mu dam nekaj neobveznih namigov, za fotkanje se pa dogovorim sam, ne bomo mešali enega in drugega. Z Anito na naslednji sestanek, z naročnikoma preletimo stanje pri izdelavi nove celostne grafične podobe, pojasniva nekaj detajlov, rešimo nekaj odprtih vprašanj, usmerimo nadaljnje delo in se že bolj konkretno lotimo tudi nadaljnjega nastajanja prvega od serije katalogov in naslednje dni in tedne Anita intenzivno dela na tam, pripravlja zasnovo preloma in usklajuje pridobivanje vsebinskih in tehničnih materialov, najprej predvsem vsega, kar bo Uroš potreboval za renderje. Pri Žalcu se na poti nazaj dogovoriva še za vsebino fotke in roloja za lepo uležani Hrastnjak ki ni več Dante in kako naj bo za fotkanje opremljena in pripravljena flaša, če ona, ki sicer že čaka v studiu slučajno ni, nisem je prej namreč podrobno pogledal. V Ljubljani še v Bunker a Danijela ni tam, pir in pašta in še en pir, plačam, domov. Studio zjutraj v pripravi za nove čipke. Zapestnica, ogrlica, uhani v funkciji, Maja potrjuje sproti. Ostalo čipkovje nam pusti in snemamo kasneje in realizacijo spet bolj ali manj sproti potrjuje, tokrat po mejlu, v celoti traja snemanje zato malo dlje, a z manj dvomi in brez ponavljanj, med čakanji na odgovore pa tako ali tako tudi ne sedimo križem rok.

Vmes bilboard za Okuse na Vipavskem, Dani dostavi dogovorjeno opremljene flaše za fotkanje Hrastnjaka, tista predhodna bi res povzročala preveč nepotrebnih težav, spijemo eno in odnese drugo vzorčno flašo Peliconovega pira in čez nekaj dni že sprašuje, kje bi se to lahko kupilo in pojasnjevanje preko Anite prepustim kar Pecotu. Popoldan grem preverit, ali so bile cvetoče breskve prejšnjikrat že na ubogem vrhuncu in je zdaj cvetenje že mimo ali pa je bilo tisto prej predhodnica in je cvetenje na vrhuncu šele zdaj. Slednje. Škljocam še enkrat.

Barbi prinese torto, njen rojstni teden, Silvo ji pri kosilu svečano zapiči dve svečki v košček tiramisuja in pred serviranjem zapoje verz ali dva, škljocamo s telefoni.

Finance se zanimajo za štorijo okoli tu objavljene odločbe, kjer mene sicer še čaka objava prispelih fotk primerov promocijskega voznega parka. Bom uredil.  Naša zasnova časnika je v veselje škodoželjnih zasedla predzadnje mesto. Od dveh sodelujočih predlogov. Torej smo zmagali. V Braniku popoldan počakam Primoža in Petro, ki mi potem sledita na Kras, Praprot, Zidarich, kjer asistirata na nepozabnem večeru, jubilejni štirideseti je, spet krasno kraško vzdušje, Benjaminova vina tako ali tako, siri (kraška mocarela s pomarančo!) in jagenjček iz pečice in njegova rebrca z žara (= kraški škampi) in še to in ono, za aperitivno penino, peneči teran, je Benjamin poskrbel sam, nisem vedel zanjo, s sladkimi vini pa je v gosteh Joško Renčel, gostje dobijo za spomin v dar še pomanjšano kamnito kad, vitovsko iz prave, velike, pa bo Benjamin predstavil ob letošnji trgatvi. In na koncu seveda spet afterparty s tem in onim, Benjamin med drugim predlaga malvazijo, izberem dva šest, gre ponjo, še vedno krasna in potem tako naprej do konca, spet penina, tokrat za razliko od aperitivne sosedova, Kantetova.

Doma smo še vedno v čipkah. Pripravim nekaj ponudb, sestanek za nastajajočo spletno stran, med njenim načrtovanjem smo predlagali nekoliko drugačno strukturo vsebine in je treba zdaj skladno razporediti slikovni material, dva koncepta se tepeta in Mojca namesto njihovega potrdi mojega. Marko pride nenapovedano poskenirat eno ilustracijo in mimogrede izvemo, da naš Jaka in njihov Dominik načrtujeta veliko skupno praznovanje svoje skorajšnje polnoletnosti, nekje na prostem. Nepričakovane težave z dobavo stojala za rolo, alternativni ponudnik je dražji, Dani potrdi višjo ceno, gremo v fotkanje. Nika po telefonu pojasni, čemu vsaka od datotek, ki jih je nedavno poslala. In ja, pogodba je v usklajevanju.

Poreč, Jože je že tam, pripravim opremo poškljocam Denisa za intervju in se grem potem posvetit skozi objektiv še ocenjevanju malvazij, Barbi ima tam med ocenjevalci dva dni svoje delovno mesto. Po kosilu domov.

V studiu nadaljujem fotkanje Hrastnjaka in pošiljam v potrjevanje koncepta, potem usklajevanje z željami in pripombami in potem z Igorjem do Krmina k Jošku zaradi članka o kisu, Igor bolj malo sprašuje – Joško večino pojasni in pokaže sam od sebe, lepo, sistematično, argumentirano. In potem z njim še večerja, Igorja odložim okoli enih zjutraj na prenočevanje pri Patriciji.

Presnemavanje DVDjev na PCju ne uspe, pomaga Anitin mac, obvestim Niko, da smo rešili njihovo težavo in kako smo jo. Izola, OrangeWine, fotkam tokrat predvsem zase, za tisto eno reviji dejansko potrebno sliko seveda medtem tudi poskrbim, Sašo se zahvali za sliko flaše Petrovega merlota, zajebana etiketa za škljocnit (res je), in ja – mu pošljem kak motiv z ocenjevanja malvazij. Pošljem. Zunaj gostinci, gneča, notri vinarji, gneča. Vina po Gaussovi porazdelitvi – nekaj katastrofalnih (res katastofalnih), nekaj sprejemljivih (res nič več kot to), večina korektnih, nekaj res dobrih in nekaj izjemnih. Večina meni že poznanih v pričakovanih okvirih + nekaj pozitivnih presenečenj + nekaj pozitivnih presenečenj med meni še nepoznanimi. Večerja z Zmagom in Zorko in z njuno – Guerila – pinelo.

Hrastnjak dobiva in dobi končno fotko, nekaj e-ping-ponga z naročnikoma a na koncu zelena luč in pingvin v izdelavo.

Zlatanu iz arhiva fotke za Anglijo in potem predlogi besedil za spletno stran. Rudi dostavi za monografijo še nekaj svojih novejših slik, pripravim studio, pofotkam, takoj potrdi vsako od devetih reprodukcij in se zadovoljen priporoča za še kdaj.

Z Anito iz nastajajoče knjige izločita nepotrebno besedilo in vstavita dodatnega novega in jutri uskladita še nekaj detajlov. Z nitro razredčilom napadem kolo in izmed zobnikov odstranim nekaj letnikov zasušene mastne svinjarije. Z embalažo Vipavske za Rusijo nismo prav daleč, podizvajalci so preveč neodzivni in jih kenslam, rolo za Hrastnjak je pripravljen in Barbi skoči ponj in mi pred sezono mimogrede odda še včeraj očiščeno kolo na redni letni servis, Primož pripravi in odpošlje PDF za printanje korekturnih nalepnic za katalog (se zgodi, sploh pa ni bila naša napaka) in Meta najprej pozabi in potem vseeno pride po oznake za mize razstavljavcev in tudi z Okusi na Vipavskem smo s tem pravočasno pod streho, Tanja sprašuje le še kdaj in kdo od naših pride na Zemono, a tega res še ne vem.
Maj.