Navdušenje ob cvetočih gredicah gojenega in gnojenega česarkoli (od vekomaj, brez izjeme in brez zavisti, pravzaprav povsem brez odnosa do tega početja) prepuščam preostalemu človeštvu. A včeraj med tekom slučajno opazim tale pomladni motiv vsebinsko in barvno kontrasten, skoraj bizaren. Nič bolj naraven od omenjenih gredic, nič manj človeško povzročen. Osamljeno ponosen šop živo rumeno cvetočih narcis sredi spečega robidovja na grušču ob blatnem kolovozu pred kuliso priseljenih robinij. In vprašanje samemu sebi: nazaj domov po fotoaparat ali naprej domov po fotoaparat? Slednje. Po tuširanju stojalo in v nahrbtnik fotkič, trije objektivi, kartica in za vsak slučaj fleš s kablom in pod večer nazaj do tega prizora.