Običajno rad fotkam, tako ali tako sem to začel hobijaško, včasih je to početje seveda tudi naporno, včeraj mi je bilo pa rahlo zoprno. Seveda smo za medije pripravili nekaj slik knjige in nekaj slik iz knjige, a Sašo se je za njegov današnji članek o Vipavski v Primorskih novicah odločil, da potrebuje skupno fotografijo ustvarjalcev knjige. Vsaj Jožeta in Tonija z mano. Ker tega ni, pa vsaj mene. S knjigo. A tega tudi ni. In mu zaradi želene knjige na sliki tudi nismo mogli podtakniti sicer povsem spodobne priguglane podobe Brucea Willisa z razkošnimi bicepsi, sončnimi špegli in dočečkanimi kocinami. Prodaja knjige seveda zahteva svoje, posebnih težav s promocijo sicer nimamo, monografija res skoraj sama od sebe vzbuja zanimanje in pozitivne odzive kjer se pojavi, a mora se seveda pojavljati, brez nič torej vseeno ne bo dosti in sem se lotil dela. Zjutraj. Potem, ko sem nekaj ur že oddelal. In seveda še preden se je v studiu pojavil še kdo. Fleš v strop, meritev s svetlomerom, aparat na mizo, izostritev na primerno razdaljo in nekaj škljocov s samosprožilcem. Tako danes v Primorskih pod sliko piše, da sem na sliki jaz, ob sliki pa, da sem jo posnel jaz. Ob samoovekovečenju pa sem bil vseeno vesel, da mi avtoportreta ni bilo treba, kot v davnih časih, realistično prostoročno narisati. Ker bi bilo to pač prehudo. Čeprav bi si na risbi lahko enostavno privoščil več mišic kot jih imam na fotografiji. In manj česa drugega. Ter več česa tretjega. A dedlajna za objavo seveda nikakor ne bi ujel. Tako pa sem se Sašotu lahko zahvalil za napisano.