Ovekovečeno je plastična sponka, ki v vinogradu poveže žice, te pa poganjke. Konkretno za sauvignon Piana 2014. Slednje se zdaj, smo namreč še letos, sliši in bere slaboumno, a jebat ga – zima je, december, vinograd počiva, a je že precej bolj namenjen prihodnjemu kot prejšnjemu letniku. Pravzaprav ni zdaj glede grozdja ne tič ne miš. Ni več in ni še.
V dobro ahilove tetive, menda, namesto teka včeraj v mraku zgolj sprehod. In fotoaparat. Pretežno kar tako. 20 mm, vmesni obroček. Fotoaparat zaradi tega vmesnega mehanskega tubusa ne zabeleži vrednosti zaslonke. 1/250 sekunde, ISO 8000, lahko bi tudi precej manj. Igračkanje.
Podrobneje: razmišljal sem o makru z močnim širokokotnikom. Že zakaj. Recimo bolj izrazita perspektiva. Možna rešitev? Preprosto: vmesni obroček. Čim daljši, tem bližje bo šlo. Večja razdalja od leče do senzorja omogoči manjšo razdaljo od leče do motiva. A pri dvajsetih milimetrih goriščnice je ostrina kmalu v prvi leči ali celo za njo. Torej znotraj objektiva. Kar potem v praksi ne koristi več prav pretirano. Oziroma sploh ne. Torej nekaj preračunavanja (enačba leče (1/f = 1/a + 1/b)) in za vsak slučaj še praktičen poskus in oboje kaže bolj na primernost enomestnih kot dvomestnih obročkovih milimetrov in potem internetno iskanje najkrajšega obročka, nekajdnevno pričakovanje paketa iz Nemčije, nekaj otroškega veselja ob odpiranju pošiljke z izdelkom iz že opuščene proizvodnje in potem konec septembra takoj nekaj prvega igračkanja, nekaj tednov skoraj nič časa in včeraj zgornje. Še vedno nič resnega in morda tudi pozneje zgolj v lasno veselje. Pa kaj! Naslednji izziv? Širokokotni makro z nagnjeno ravnino ostrine. Recimo.