Devet ur intenzivnih improvizacij v postavljanju, prestavljanju in predstavljanju postavljenih osvetlitev je več kot spodoben šiht, tudi če odštejemo 10 minut za kosilo in še toliko za popoldansko malico. Prišteti je treba še tri vožnje do Ljubljane in nazaj in dan ali dva priprav na nekaj let podlage, zaradi katerih me je menda Andrej predlagal in so me z Nikona poklicali in sem po telefonu med hitro malico v Rimu (pica na metre) načeloma pristal na celodnevno vodenje delavnice in smo kasneje usklajevali in uskladili nedavno soboto, ki se ji je med fotografskimi navdušenci reklo Nikonov dan fotografije 2013. Kjer sem imel zainteresiranim, kasneje se je pokazalo, da med njimi nekaterim zelo zainteresiranim, pokazati nekaj osnov produktne fotografije. Produktov mi niso določili in za osnove kot bistvo sem se tudi odločil sam. Ker se mi je zdelo to najbolj smiselno. Je manj primerno za zanimivo in še manj za impresivno fotko, ki te potem dan ali dva navdaja s ponosom in je drugim v zavist, je pa bolj primerno za tehnična pojasnila. Kako recimo brez velikega kompliciranja in osaharjenja družinskega proračuna pristopiti k fotografiranju kovinskega predmeta. Kako na sliko ujeti paro iz krušne skodelice s toplo joto, ki je seveda lahko tudi lonček s kavo ali čajem. Kako z dodatno lučjo ublažiti ali povsem odstraniti sence fotografiranega predmeta s podlage. In podobno. Občasno, ob napovedanih urah, pa preteklo soboto navzočim vsakokrat pokažem še nekaj obstoječih fotk in pojasnim njihov nastanek.
Vponka. Posneto dan pred delavnico za potrebe objave v turističnem prospektu. Kot likovni in hkrati vsebinski slikovni element. 85 mm, F/20, 1/60 sekunde, ISO 200, studijski fleš. Izkaže se, da je ta motiv zelo primeren za načrtovano delavnico. Čeprav je vse skupaj videti preprosto, celo banalno, v resnici fotografiranje kovinskega predmeta večini ni zelo lahka naloga. Obiskovalstvu pripravim motiv praktično enako kot zgoraj in potem še na drugačni podlagi in po potrebi s spremembo pozicije ene same luči preprosto poudarjam ta ali oni aspekt kovinske vponke. Vsem jasno.
Tihožrtje. September 2004. 50 mm (DX), F/22, 2 sekundi, ISO 200. Rotiranje fotoaparata okoli osi objektiva med ekspozicijo. Kombinacija studijskih flešev in njihovih modelirnih luči. Slika ni bila naknadno računalniško sestavljena – bila je posneta z enim proženjem fotoaparata, uporabljena najprej za takratno najavo novega letnika vin Sutor, kasneje pa še v promocijski knjižici Vipavske doline. Za prikaz na delavnici sem jo izbral zaradi nekoliko manj klasične uporabe studijske opreme.
Vinograd. Vrhpolje. April 2011. Nikakor klasična produktna fotka, še manj table-top. A pokazal sem jo in jo tehnično pojasnil, kot še nekaj podobnih, ker ni nastala slučajno. In ker je bil za njen nastanek uporabljen tudi studijski pristop. Ali znanje, pridobljeno v studiu. Potrebno je bilo upoštevati in uskladiti marsikaj – oddaljenost avtomobila od trt, ker tudi jakost svetlobe avtomobilskih žarometov, ki so tu nadomeščali fleše (kot jakost vsake druge svetlobe) pada kvadratno z oddaljenostjo. Dvakrat večja razdalja torej pomeni le še četrtino svetlobe. Ali po fotografsko: dve vrednosti zaslonke manj. Pri bočni svetlobi to seveda pomeni razliko med levo in desno stranjo zgornje slike. Raje manj razlike kot več, torej avto čim bolj daleč. In hkrati je moralo biti ozadje motiva glede na trte primerno osvetljeno. Ob tem, da jakosti luči realno seveda ni bilo moč regulirati … V resnici kar jebeno. 105 mm, F/10, stojalo, 8 sekund, v katerih se je vetrič poigraval s travo, ISO 640.
Ker nas mnoge, ki na delavnici nismo bili zanima nadaljevanje, naj bo to vzpodbuda, da napišeš še kaj na temo fotografije…Pa čestitke seveda!
Hvala …
In kot sem zapisal v prvi objavi na tem blogu:
Ne bo vse o vinu. Niti o Vinu. Ne bo vse o fotografiji za Vino. Ali o fotografiji kar tako. In ne bo vse o oblikovanju. Bo pa dišalo tudi po vsem tem. …
Bo torej tudi še o fotografiji. Recimo :-).