Robert in Luka. 20 mm, F/6,3, 1/30 sek. Dva fleša.
Okvirno idejo so tudi potrdili, nismo hiteli, naslednjo fazo je na moji mizi slučajno videlo par njih, ki Čečkove poznajo in so prikimali in včeraj so prišli v troje, Robertova žena, njena sestra in sin Luka, ki počasi prevzema vinarski del in imam občutek, da je vse tole z etiketo malce tudi njegovo maslo, imajo namreč od prej Kogojevo obešanko s Slomškovim kelihom, Luka pa je mlajši in mora imeti svoje v glavi. So se včeraj skratka strinjali, ponovno potrdili ono od prej, logotip in tisto, kar je potem Debora detajlirala in po preverbi na steklenicah še enkrat detajlirala iz prejšnje faze. Vina bodo kar Čečko, ime ni trdo, sta pa dva Č-ja in en ČK in smo zato skupaj iskali druge variante pa potem ostali pri tem, drugih vinarjev Čečkov menda ni, če gremo do izvorov imena pridemo še na slabše kot s tema dvema Č-jema in ČK-jem in smo potem to vzeli za ključno, napis naredili tako, da sta Č-ja za vse nas še vedno Č-ja, za ostale sta pa lahko C-ja in bodo ime tudi nekako prebrali ali pa jih vsaj ne bo preirano lomilo pri tem. Ostalo zastavljeno enostavno, čisto, prepoznavno. In da se ne stepe z logotipom, ki – tak kot je – marsikaj potegne za sabo. Sicer pa pokažem, ko bo vse nared. Zdaj čakamo, da še Robert dokončno požegna, včeraj ga ni bilo na seansi, da se uskladimo, katero vino bo šlo pod bolj živahne in katero pod bolj resne etikete. In da natisnemo prvo serijo.