Cvetoče

Pravzaprav zdaj, te dni, že ne cveti več. Trta. Morda še kje kak zapoznelček, a v glavnem je mimo. Sem pa glede tega zgrešil že tisto soboto, ko sem v Godnjah fotografiral Edvina za objavo v poletni številki revije Vino. Suvereno sem mu takrat namreč zanikal letošnji začetek cvetenja pri nas, od daleč ga pač še nisem opazil, nakar me je že naslednji dan, med trebljenjem zalistnikov na laž postavil sivi pinot. Ki ga potem zvečer pridem ovekovečit.

Pri tem trebljenu zalistnikov se namreč teh drobcenih cvetov ne da zgrešiti. Opravilo sicer ne zahteva izjemnih umskih sposobnosti, zgolj skrbno od trte do trte, od poganjka do poganjka na njej, in po vsakem od njih od lista do lista, od nodija do nodija odstraniti, kar skuša trti zrasti izza listov. Dol do nastavkov grozdov. Ročno. Vse skrbno prešlatano. Vsak trta, vsak poganjek. Po nekaj urah lahko postane duhamorno. Če sonce lepo žge, je ta učinek še večji. Zato nisem pretiraval. Sem pa na pamet preračunal številne odločujoče parametre in določil, da je do intenzivnega cvetenja Svetlikove rebule, ki sem jo ob ostalem cvetju po brežinah vingrada imel še posneti dvesto metrov višje na pobočju Čavna, še okrogel teden dni časa.

Moja kalkulacija čez prst je bila izjemno natančna, po osmih dneh se prejšnji ponedeljek zapeljem do ciljnega vinograda in res naletim na intenzivno dehtenje in z Edijem in lučkarjem, ki je bil tokrat Jaka, lahko med fotografiranjem po vinogradu in ob iskanju in ovekovečanju cvetočih blazinic materine dušice pod trtami vohamo nežne, na lipo spominjajoče vonjave cvetenja vinske trte. Nakar seveda spijemo kozarec ali dva. Morda tri.