Foto • Nakladancija

Polz

21. junija, 2010
1 komentar
Vse je že kazalo na to, da se lahko poslovim od nameravanega ogleda razstave Kontraverzno – pravica, etika in fotografija (do včeraj na Dunaju). Premalo časa. Nakar Barbi najin ogled ene boljših razstav zadnjega časa poveže z vinsko-turističnim obiskom pri Polzu, Južna Štajerska, Avstrija in se odpraviva. Najprej Vogau, kmalu po Šentilju, tam Vinofaktur (vinoteka, delikatese, pribor za vinoljubce, literatura …), kratka predstavitev, zanimivi načrti, zajetna nadaljnja investicija, v mislih primerjava z neobstoječim primerljivim pri nas, ponujena degustacija, kaj lahko izberemo? karkoli v hladilniku, Ok, vinsko zainteresiran del zbranih – v glavnem torej Barbi, Bruno in jaz – se brez pomisleka med možnim klasično odločimo za vse, strežno osebje ugodi, najbolje jo po našem mnenju odnese kar prvi vzorec, svež, precizen, nepretenciozen a prijetno piten Jöbstlov laški rizling 2009. Preden končamo, nas po štirinajstih vzorcih vštevši pozdravno vino odpravijo proti kraju in hotelu Pössnitzberg. Posestvo Tscheppe. Restavracija Kreuzwirt. Z naše strani dostop sicer precej enostavnejši in bližji preko mejnega prehoda Jurij. Nekaj kilometrov do grebena in tam je to.

Zjutraj. 12 mm, F/9, 1/160 sekunde

Ključi od sob za nas ki prenočimo, če kdo želi se lahko zapelje s kolesi ali vespami, tokrat ne hvala, kdaj drugič pa – zakaj ne?, če kdo jutri želi masažo, se lahko napove, se torej napovemo, v petek dopoldan se izkaže, da je bila odločitev dobra, maserka res obvlada, za nocoj je pa napovedana še tiskovna konferenca, ki potem, nam ne v pretirano žalost in nejevoljo, prijazno in učinkovito ostane pri nekaj nujnih pozdravnih besedah, bistvo seveda sledi in napovedano dogajanje naj bi samo po sebi povedalo več. In je. Pokušina vin, spet izberemo in poskusimo vse, potem po nesreči na koncu sladkega pozabim, a ker ga že poznam, ni pretiranega metanja na zobe, sploh ne, začnemo z Mirom Mundo, s Polzi imajo skupno podjetje in ta večer so to edina slovenska vina, Gerhard, še ga bomo spoznali, po večerji pove, da so zaenkrat tudi edina v restavraciji Kreuzwirt. Vina Miro so krepkejša od večine primerljivih ostalih, več telesa, več hrbtenice, Tscheppe so lažja, precizna, z višjimi kislinami, novi slog Štajerske, nam pojasni Erich Polz, delajo na svežini, aromatičnosti, predstavljena vina Polz pokažejo večji razpon, med drugim primerjamo tri sauvignone, Hochgrassnitzberg (vino iz enega vinograda) je najmočnejši, usta se nam razlezejo v nasmeške, malce mu zamerimo ostanek cukra, Miro trdi, da ga ni, a vajeni smo takih krepkežev, skoraj bi stavili, da ne gre zgolj za sladkasto zaznavo glicerola, Erich potem potrdi naše mnenje, navede 6 gramov in to je to. Ko navrže spodobno dolgoživost tamkajšnjih vin ga vljudno in iskreno radovedno stisnem v kot. Erich sprejme izziv in kmalu z nasmeškom odpira flašo sauvignona 1967. Barva zelenkasto rumena, Erich pove, da mu to za 43 let nazaj označi takratno grozdje kot zrelo, a brez botritisa. Ostanka sladkorja vino ne skriva, Erich skomigne, taka so bila takrat tukajšnja vina. Tudi slovenska. Itak. Vrtimo kozarce, zračimo, uživamo. Krasno. Svilnato, gladko. Meni poleg firneža rahlo potegne na kosmuljo, Erich navrže zrele jagode, ja drži … In ja, prosim, seveda bom še en kozarček. Ne izpljunem, ne odlijem.

Erich Polz. Sauvignon 1967. 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, fleš.

V sobi hotela, kjer na vsako strani postelje raste po ena trta, zaman čaka predvidena uglednejša uniforma za napovedano večerjo, frišna srajca, gate, zokni, hlače. Debata z Erichom se s kozarci v rokah namreč zavleče in še bi lahko a predlaga ponoven obisk, pokazal bo vse kar nas še zanima in za mize v Kreuzwirtu sedemo v dosedanji opravi.

Pol prve navedbe nocojšnjem na jedilniku: omaka Vichy z zeleno, tatarec zlatovčice, goveji mozeg in ikre. 105 mm, F/8, 1/200 sekunde, dva fleša. Posneto za mizo.

Izzive nadaljuje Gerhard Fuchs, tukajšnji chef. Dveh ali treh pozdravov iz kuhinje niti ni na nocojšnjem jedilniku, prvo jed postrežejo v dveh hodih, najprej omako Vichy z zeleno, tatarca zlatovčice, goveji mozeg in ikre, zatem še marinirano zlatovčico in tanko narezana gosja jetra prelita z oljčnim oljem, jabolčnim kisom in mandlji. In tako razvajajoče nadaljuje cel večer, vin seveda tudi ne manjka, od Fuchsovih mojstrovin naj omenimo vsaj še raviole z rumenjakom, parmezanovo emulzijo in kremno špinačo, krožnik, ki nas po okusu odstreli desetletja nazaj v mamine kuhinje, nekdo od gostiteljev očitno opazi moje akrobacije s fotoaparatom in Brunovo obmizno asistiranje s flešema, sledi vprašanje in odgovor je ne, ravno tega krožnika nisem posnel, prehitro se mi je sesedel, nama ga za ovekovečenje pripravijo povsem na koncu še enkrat, posnameva takrat in ga z neprikritim užitkom tudi ponovno zmaževa. Vsak pol.

Okus mamine kuhinje v 21. stoletju: raviol z rumenjakom, parmezanovo emulzijo in kremno špinačo. 50 mm, F/14, 1/40 sekunde, dva fleša. Posneto za mizo. Po večerji. Ko so krožnik še enkrat pripravili prav v ta namen.

Ob glavni jedi (dušena srnjačkova krača) nam Gerhard med drugim ponudi kolerabo, krasno, kje se jo recimo dobi na mizo pri nas?, zaključi s krožnikom treh sladic, poiščemo ga potem za kratko debato in na suho ne bo šlo, naroči nam in zase rose mehurčke iz modrega pinota, prijetno vince, le preveč se ne sme ogreti, prej je chef na tiskovki, ki potem na srečo to ni bila, povedal, da ga bolj zanimajo kulinarično pogledi na jug kot proti Dunaju, Brunotu takrat uide spontani bravo!, za kar sta takrat oba nagrajena s smehom in aplavzom, vprašam zdaj kako daleč na jug, tri ure z avtom, toliko da se še lahko pogovarja o svežem, potem o gosjih jetrih, razlaga kakšna mora biti vzreja gosi in z razmaknjenimi dlanmi kaže, kako velika jetra ne smejo biti in potem roki primakne bolj skupaj in kaže, kako velika smejo biti in o krompirju in kolerabi in cenah v restavraciji, primerljive so z našimi najboljšimi, vinska karta je obseeeeežna, pretežno avstrijska, cene pa … hja dragi moji, več kot zmerne. Še en primer v razmislek vsem, ki pri nas po moje še vedno radi pretiravajo. Preveč pretiravajo. Raje prodam celo steklenico, kot le kozarec vina, pravi Gerhard. Po kozarcu so gostje morda zadovoljni. Po steklenici so pa dovolj zadovoljni, da se potem vračajo. Vključno z mano.

Gerhard Fuchs in Miro Munda. 20 mm, F/6,3, 1/13 sekunde, fleš.

Še en obvezen cilj za tukajšnje dobrojedce. Posebej za tiste, ki tradicionalno dvomijo v kulinariko na senčni strani Alp. Je čas, da pogledamo še tja čez. Ker morda sploh ni naključje, da menda najboljša restavracija na svetu ni več spodaj v Španiji, temveč razmeroma daleč zgoraj, v Kopenhagnu.

Zjutraj potem zelo spodoben zajtrk, tudi izbira čajev me zadovolji, že omenjena masaža, krasno, v bazenček jaz tokrat ne, namenjena sva namreč na Dunaj. Tale postanek na pol poti je bil pa nadvse prijeten. Tudi poučen. Tako se dela vinski turizem. In marsikomu je do Pössnitzberga precej bližje, kot meni.

1 komentar

  • Ja, če nam je (Slovencem) prav ali ne – dejstvo je, da Avstrijci zelo, zelo dobro vedo, kako se “delata” vinska arhitektura in na le to vezan vinski turizem. Ja, njim kapo dol, nam pa iskrena želja, da bi nam v prihodnosti ne bilo tako zeeeelooo daleč do njih. Pogled čez mejo se več kot splača!

    Odgovori

Komentiraj