Objavo nam je zakuhala Anita. Se ji da. Sem ji samo povedal, kje v arhivu bo najverjetneje našla pofotkan Sončni škol. Stanje etikete pred našim angažmajem je našla nekje na spletu. In vse skupaj, z obrazložitvijo, potem poslala na The Dieline. Menda The World’s #1 Package Design Website in menda (prepisujem od njih samih) most visited website on package design in the world. Najbolj obiskana spletna stran o oblikovanju embalaže na svetu. … The voice of the industry. Recimo.
En dan prejšnji teden potem pride mejl: Will be featured tomorrow! Res objavijo. Etiketo malo odstrižejo, pod naslovom Before & After: Soncni skol, brez č-ja in š-ja, jasno, pa na njihovem blogu posvečenemu vinski embalaži, pompozno začnejo: A dramatic redesign!
Sončni škol
Na trenutke je bil nastanek res dramatičen. Branko Čotar je za potrditev predloga etikete z njegovimi prstnimi odtisi pred leti potreboval sekundo ali dve. Kar pa kljub odličnemu rezultatu še vedno pomeni dobrih tisočkrat dlje, kot je potrebovala Katja za novi Sončni škol, ko je videla prvi osnutek, še skico. Čeprav je bila želja najprej po manj radikalni prilagoditvi prejšnje etikete. Pa ni šlo. Mi ni šlo. In v tistih dneh, po prejetem naročilu, mi še Bruno in Andrej, vsak zase, ne da bi karkoli vedela o začetku preoblikovanja Sončnega škola, oba pojamrata nad prejšnjo etiketo in zastokata, da tisto vino pa res res res nuca novo podobo. Debora potem moje skice popili, pripravimo vse skupaj za vse takratne različne flaše in Katji navržem, da bi jaz to poenotil. Kar ona zdaj tudi počne. Opušča bordojke in flaše posebnih oblik, vse gre odslej v burgundke. Na The Dieline pa, pobrska Anita, pred tem našim Sončnim školom niso objavili še ničesar iz naših krajev. Pošljem Katji mejl. Da pogleda. Domnevam, da ji bo v veselje. Debora mi medtem že hudomušno poskajpa: Poznaš koga, ki se mu bo zaletelo? … in potem, ko pogleda: Pismu. Dobru zgledajo tle. Še bulš, ko mam v spominu! V resnici pa menda sploh.