Partizansko

Dan po malvaziji, kar je sicer na prvi pogled čudno, ponavadi je poznejša, so rezultati meritev včeraj pokazali, da je nastopil tudi trenutek, primeren za napad na vinograd sovinjona. In ko je vsemogočni končno pustil vremenarje nekoliko na cedilu in je nebo kazalo na vsaj nekajurno zamudo napovedanega deževja, se je Barbi ob trenutni zasedenosti preše po kratkem posvetu s Klemenom in po daljšem posvetu sama s sabo odločila in mi sporočila, da sta dva dneva hladilnice za naš letošnji sovinjon trenutno vsekakor boljša rešitev, kot dva dni dežja. Četica razpoložljivih penzionistov se je urno odzvala na nujen klic in nenapovedano, iz zasede, pobrala ravno prav zrelo grozdje, preden bi se ga s frontalnim množičnim napadom uspela lotiti gniloba. Ob Andreji, ki se je odločila za obvezno udeležbo, brez Primoža, ki se je pobral trgat svoje grozdje malo preden je Barbi dala svoj znak za alarm, ob starejšemu mladcu in njegovem kameradu, ki potem s plačilom v obliki pridelanega vina med drugim zalagata študirajočo klapo in ob še nekaterih podobnih okrepitvah ekipe, me je moja draga ljubeznivo krepko vžgala po hrbtu, ugotovila sva, da sicer vsakodnevna jutranja fizioterapija daje rezultate ali pa tudi ne, da pa vsekakor moram postati partner trgač trgaču penzionistu Bojanu. Pod pogojem, da ne premikam pol in povsem polnih gajbic. Ob devetnajstih, ko je iz oblakov dol prispela rahla predhodnica napovedane moče, vsemogočni je očitno oddremal svoje in izpolnil obljubo, je bilo 800 kil pobranih grozdičev že na varnem. Na hladnem in suhem. Ponoči in zjutraj zunaj krepko ščije. Naše upanje na njegovo preživetje se zdaj nanaša samo še na merlot.