Sploh ni bilo mišljeno tako. Niti približno. V sredo po sestanku v Krškem pokliče Barbi v Brežice Jureta v Debeluha. Oglasi se brat in žal ne bo prostora, nakar se mu med pogovorom Jure od nekod zadere, da naj nama odobri prihod. In dobiva mizo. Za kosilo.
Juretu stisnem v roko eno našo malvazijo 2008, mišljena je zanj, prijateljsko, a jo kar odčepi, v prtljažniku je bilo ravno prav mrzlo, natoči, poskusimo skupaj, všeč mu je in tako potem medtem ko sosednja miza dobi v kozarce najprej Šumenjakov sivi pinot in za njim Marjanov sauvignon Opoka, midva pri kosilu perverzno in nič sramežljivo pijeva svoje vino. Kar, kot omenjeno, ni bilo mišljeno. Da ga bova pila. Niti približno. In tudi sicer to ne namerava biti pogosto. Niti približno. Že iz radovednosti raje kaj drugega.
A ob Juretovem razvajanju ugotavljava od krožnika do krožnika, da Piana povsem dostojno prenese tak nivo. In res prav otročje uživava.
Jure Tomič, Ošterija pri debeluhu, Brežice. Že pred leti. Tokrat pri kosilu nisem uporabljal fotoaparata. Sem raje zgolj užival. Res užival. Priporočam. 15 mm, F/5,6, 1/30 sek, fleš.