Pope

Tokrat mi je Pope misli bral. In mi zato ni bilo treba predlagat, da nekaj fotk za intervju posnamemo kar v njegovi domači kuhinji. Kuhal je mojemu fotoaparatu prekleto zares in smo seveda vsi štirje, on, njegova Milena, Barbi in jaz potem tisto tudi pojedli. Kar res ni bilo strašno težko. Res. In smo zraven spili, kar tudi ni bilo strašno težko, eno njegovo malvazijo. Iz amfore. In potem, kar tudi ni bilo strašno težko, še eno našo malvazijo, Piano. Za primerjavo. In kar tako.

Fotkanje je bilo bolj naporno. Ker je bilo treba in je že to pritisk. In ker je Pope kot vedno oblečen v belo srajco in v črno ostalo. Kontrasti. Če ne bom res natančen, bo beline prežgalo ali ali črnine zabilo. Kar mi ravno ne olajšuje dela. In ker je Pope tako ali tako človek, ki hoče, da je po njegovo. Tako je Igor napisal v intervju. In ker mora hkrati seveda biti, tega sicer nikjer ne piše, vem pa, po moje. Kadar vem, kaj hočem. Zato in kljub temu smo potem šli obiskat še amfore. Po jabolčnem kisu, ki to še bo, zdaj je v nastajanju in so zaenkrat bolj brkinska jabolka kot kaj tekočega. In po konjih, ki pa seveda sta to, kar sta: konja.

Potem je danes Debora na naslovnico nastajajoče zadnje letošnje številke revije, pod Anitino ilustracijo vtipkala: Pope. Zadostuje. Svetozar je odveč. Raspopović tudi. Nekateri so seveda že ugotovili, za ostale pa namig: Nepozaben večer. Bo.