Gordia

Najprej sva se usklajevala, ponedeljki ali torki, takrat ima gostilno zaprto, mu za fotkanje ustrezajo, meni ponedeljki manj, ker je to pač začetek tedna in je pogosto štala in je bolje, če sem takrat v studiu, en bližnji torek torej in je bilo to potem konec marca, takoj po tistem, ko je Luka v soboto popoldan poklical, kako se pride do tja in sem ga usmeril in takoj preveril ali ima Andrej svojo Gordio sploh odprto in je imel in je Luka potem zjutraj poslal SMS, da so se imeli res lepo.

Z Barbi torej s fotoopremo po sestanku s Tomažem v Luciji tja gor nad Ankaran in najprej med trte, nisem prav dosti pričakoval, nič še ne odganja, še mrtva sezona, potem se je luč nebeška vseeno izkazala in je uspelo spodaj med žicami in trtami nekaj lepih prizorov in potem še na vrhnjo teraso, vmes počim Andreja na tla in dobim sceno z njim z morjem v ozadju, potem v klet in je fino, ker je ravno dobil sode in je kažin in scena obeta, celo nekaj spontanih nasmeškov se mi posreči ujeti med pokušanjem iz sodov in fotkanjem in Andrejevim oponašanjem tega ali onega akterja zadnjih dni in ves čas o vinih in članih in nečlanih in o zavisti in o tem, kako mu je možakar iz kleti Roxanich kot eden redkih premaganih prišel čestitat, ko je Andrej na letošnjih malvazijah med maceracijami potolkel vse ostale, in potem še gor v gostilno in par fotk ambienta in nekaj krožnikov in seveda vse to z Barbi tudi poliževa s krožnikov in zraven poskusimo nekaj Andrejevih vin, klasična penina iz macerirane malvazije me preseneti in sede krasno h krožnikom.

Se je tako iz jutranje nervoze izcimil en lep dan in v sredo potem presnemavam fotke in ena kartica zašteka in jo dam preverit Primožu in zašteka tudi njemu in jo dam potem v fotoaparat in ta trdi, da kartica sploh ni formatirana, jebenti, pa ja niso šli včerajšnji posnetki v maloro, pokličem Tomija in bo poskusil rešiti, kar se rešiti da in naslednji dan Vasja res prinese na DVDju vse posnetke, rešeno, in kljub vsakokratnemu formatiranju kartice pred novim fotkanjem se med rešenim materialom najde še en novembrski posnetek – toliko o varnosti brisanja podatkov – in potem pregledam te rešene slike, točno tiste iz kleti so, in še enkrat jebenti: na celi seriji, ki sem jo posvetil kažinu pred vhodom se vidi zraven še Barbi, kako drži roke kvišku in v vsaki roki en fleš in ker je zadaj temno, vse to reflektira v šajbi na vratih kot v špeglu in tega ni vnaprej videti, dokler fleši ne vžgejo, potem ko vžgejo, pač aparat to ovekoveči in Močko ni dovolj pozoren in opazi ženo na vseh teh slikah šele doma.

Andrej sporoči, da je našel v kleti en fleš in da je zelo verjetno moj, seveda, morda ga prinese, sicer pa bodo sodi takole lepo razsejani po kleti še vsaj dva tedna in morda skočim po fleš sam in popravim oziroma ponovim, kar sem zajebal in tako včeraj po dopoldanskem kolesarjenju, drugem mojem letos, več kot pol leta po tistem, ko sem lani na biciklu hrbet zjebal, nazaj v Kolomban, na hitro še enkrat med sode, pazim na odseve, potem gor in v kozarce na terasi flaša njegovega sivega pinota, za katerega sem že napisal, da je totalno odbit, barva je cvičkova, nič bakrenasta, glicerolaste solze so krepke, nič cvičkaste, v ustih je pa to jasna maceracija. Izpraznimo flašo ob pravkar pečenem kruhu in Andrej je vesel, da je Anita v svoj članek za zadnjo revijo Vino dala kot primer tudi njegovo etiketo in nekajkrat je prebral Bjano, ki je pojasnil, zakaj ni šel na konferenco peničarjev in se mu zdi argumentacija krasna. Meni se pa tudi vsebinsko zdi ta številka ena od najboljših doslej, Leon sporoči, da jo je prebral v enem šusu, Anita pa mora zaradi priprave materialov za našo spletno stran (ja, res nastaja) pregledati vse revije in ugotovi, da je najlepši bil pa letnik 2009. Dvostranske fotke v reviji pač naredijo svoje. In terjajo svoje.