Tole ni prvi zapis na tem spletniku s tem naslovom. Niti drugi. Kar verjetno nekaj pove. Predvsem o meni. Recimo to, da nimam domišljije. Ali da sem predvidljiv. Len. Utrujen. Ali pa nekaj petega. Kakor koli: jutro. Danes. Med dežjem in dežjem. Potem, ko si za zajtrk naberem svežih češenj in ribeza in se odpravim s fotoaparatom po mokri travi lovit nek drug motiv. Ujamem tega.
105 mm, f/6,3, 1/1600 sekunde, ISO 25600. Za tako visoko ISO vrednost ni bilo v tehničnem pogledu nobene potrebe. ISO 800 bi bilo dovolj. Umiril bi se, zajel sapo, s palcem in kazalcem leve roke podprl objektiv ter škljocnil s petdesetinko sekunde. In za vsak slučaj magari pritisnil sprožilec še enkrat ali dvakrat. Malo verjetno, da mi vsaj enkrat ne bi uspelo narediti primerno ostrega posnetka. A za občutek mehkobe sem z visoko ISO nastavitvijo namerno posnel bolj zrnato sliko, z manjšim dinamičnim razponom in mehkeje izrisanimi detajli. Marsikaj od tega pride do izraza šele na precej večjem prikazu kot je tale.