Z enim izvodom Vipavske se za sodelovanje pri njenem nastajanju danes končno lahko zahvalim Tjaši, z drugim Primožu, tretjega dobi Andreja ko pride iz Vipave, četrtega pa Barbi odpelje Aniti. Ki, namesto obljubljenega nam zadnjega januarja, lahko danes, prvega marca, končno tvitne in fejsbukne svetu vest o dogodku. Deboro obvestim pa po skajpu.
Zgodaj popoldan, torej nekoliko prej, s Primožem končno pomagava šoferju kombija švicat pri prenašanju dostavljenih prvih dveh palet knjig v naše nadstropje. A po ročno prestavljenih 600 kilah potiskanega papirja pošljem Barbi k sosedu, kjer nam na predlog dostavnega šoferja drugo paleto knjig z viličarjem prijazno dvignejo do okna in preostanek dostavljene količine potem s precej manj sprehajanja a zato precej bolj kaskadersko preložimo v začasno prazno pisarno, ki nam jo dovolijo okupirati v ta namen.
Dobrodošla pomoč. In uspešna vaja za prevzem nasledenjega, precej obsežnejšega dela dostave. 20 mm, F/11, 1/250 sekunde, ISO 250
Dostava. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 250
Primož. Prevzem. 20 mm, F/11, 1/500 sekunde, ISO 1000, fleš z odbojem od stropa.
Že včeraj pa si za grobo predstavo na hitro zmnožim nekaj primernih podatkov in pokaže se, da bo celotna naklada predstavljala od sedemdeset do osemdeset metrskih kupov knjig. Krepki dve toni. Nakar Andreja zaradi pošiljanja preveri na pošti težo knjige. Masa vseh knjig se glede na naša pričakovanja v trenutku podvoji na krepke štiri tone. Na roke pa je bilo tudi pretovorjeno več kot se nam je zdelo.
Mislim, da nizek štart nikakor ni potreben :-). Preeeecej časa (lahko) mine od želje treh briških, kraških ali štajerskih vinarjev do konkretnega dogovora med večino njih. Če do slednjega seveda sploh pride. Torej: ni panike :-).
Vipavska je totalna špica. Izjemna. Top. Podobne ni. Zdaj lahko tudi slepec vidi, kakšen nateg je serija amaterskih fotografskih slikanic Umberta Pellizona. Čestitke!
Dvomim pa, da je dovolj slovenskih vinarjev sposobnih razmisleka, kot ga v svojem komentarju predlagaš Bruno. Bolj verjetno se mi zdi, da niti mnogi Vipavci ne bodo pravočasno doljeli, kaj so s to knjigo dobili in je ne bodo znali ali hoteli izkoristiti, ostali pa bodo sploh raje družno čakali in kvečjemu še naprej jamrali. Da bi si pa kupili knjigo o nekem drugem slovenskem okolišu – ah dajte no, zakaj le.
Če se motim pa kapo dol in z veseljem odprem denarnico za vsako od naslednjih takšnih brezkompromisno kakovostnih knjig. Za tisto o Brdih, Krasu, Istri, Beli krajini, Dolenjski, Bizeljskem, Štajerski in Prekmurju. To bi res bilo nekaj. Močko, ali si pripravljen na nizek štart, če se slovenski vinarji pokažejo za drugačne, kot se mi zdijo? Kras menda že fotkaš :-).
Vipavska – monografija, upam, da začetek . . .
V roke sem dobil knjigo; pravzaprav ne knjigo, ampak si upam, pozitivno seveda, trditi, kar leksikon našega vinorodnega okoliša Vipavska dolina. Ji rečejo tudi monografija.
Že nekaj časa sem vedel, da prihaja; nekaj malega od vinarjev, nekaj ob spremljanju bloga. Pa me je vseeno zelo navdušila. Iskreno in zares. Ob listanju in branju pisanih prispevkov, kot tudi, seveda, ob poglabljanju v fotografije, med katerimi je, kar težko izbrati tisto, ki te bolj navduši. Ob tem početju se mi je v glavi začela plesti misel. Zakaj?
Ker vino in vinorodni okoliš sta najprej seveda zemlja in ljudje. In o teh izveš veliko. In potem so tu, v našem že kar malo razvajenem in sitem svetu, zapisi o tem, kaj ti ljudje iz te zemlje pridelajo. In kaj skuhajo. In, seveda, s katerim vinom to ponavadi oni, tam v Vipavski dolini najraje sedejo k mizi. In potem, seveda – vinarji. Nekateri z lastnimi besedami, drugi z besedami prijateljev ali znancev, predstavljeni v njihovem okolju, v njihovi družbi.
In če si predstavljam, da je vsak naš vinar predvsem zaveden Slovenski vinar, in da želi, poleg seveda svojega vina vedno izpostaviti in pokazati, da je Slovenija krasna in čudovita vinska dežela, potem misli ne zmorem usmeriti ali obrniti drugače, kot v smer, da le pobožno izrečem željo : vsak vinar, si po mojem mora želeti, da bi imel doma takšno knjigo; najprej seveda svojega vinorodnega okoliša, potem pa obvezno tudi ostalih osmih. Ker s tem lahko in z lahkoto, vsakomur, ki ga gostimo, pokažemo to, našo, lepo in bogato vinorodno Slovenijo. Pa naj bo to kjer koli.
In to je misel, želja, klic k vzpodbudi : si predstavljate, skupaj na polici vseh devet izvrstnih predstavitvenih monografij vseh naših vinorodnih okolišev? Krasno, izjemno in uporabno. Kot darilo visokega razreda ali kot hrana za dušo.
Le sami morate pretehtati kaj (vse) lahko to pomeni. Moje pisanje je le moj pogled. In upam, da ga bo čim več vas delilo z menoj.
Končno. Tudi Vipavska končno pri nas.
In… ker je tak lep spomladanski dan prečudovita priložnost za ležanje v postelji s povišano temperaturo… sem se odločil posvetiti Vipavski. Od začetka, pa do receptov. (nekako me recepti in posamični teksti vinarjev ne pritegnejo toliko)
Bravo. Naredili ste čudovito stvar. Še se spomnim leta 2007, sestanka v Vipavski kleti, kjer se je delček prisotnih spraševal kaj in kako in če nam bo ta knjiga res “prodala kej vina” … In je potem Primož (Burja) lepo povedal, da kaj takega je neumnost misliti, je pa to vsekakor priložnost da se za vedno zabeleži kot nekakšen utrinek ali pa povzetek stanja obstoječe dogajanje v Vipavski dolini. Ne za “prodajat vino” ampak kot “spomenik” sedanjemu stanju, sedanji generaciji. In to… ste dosegli. (in vina tudi res ne bo prodala ;))
Po prebranem lahko rečem, da mi je še bolj fajn da sem iz Vipavske doline. Res. Extra. Biti “Ipavc / Vipavc / Jepavc” je super! Od “Kalifornije” do rimske ceste… Sicer… potem ko prebereš IN RAZMISLIŠ… vidiš, da… je blagovna znamka “Vipavska dolina” nekoč očitno pomenila DOSTI VEČ kot danes. Ampak to ni bistvo te knjige… to je priložnost in zgodba za naše in bodoče generacije, ki bomo “tematika” za naslednjo knjigo, ne? 🙂
Ne morem in ker sem naročnik / plačnik… ne smem mimo dejstva, da “dolžina nosečnosti” za to knjigo ni bila niti približno kratka in niti približno v skladu s pogodbo. In prav zato bi se mi zdelo prav in pošteno, da ob vsem skupaj kot izdajatelj napišete mogoče ENOVRSTIČNI dopis vsem, ki smo od začetka idejo podprli, v stilu “sorry, smo zaje****, ampak sedaj je tu! in je še boljša kot smo obljubljali na začetku!” (najbrž bolj vljudno, poslovno in slovnično pravilno ampak… sej se razume ;)) Mogoče ne… pač odločitev je vaša. 😉
Kar me zanima je… in upam da tudi še koga od naročnikov… kdaj gremo naprej? Skozi pogovore se je omenjalo še spletni portal, pa to pa ono… torej? Kakšne so trenutne ideje? Kakšni so trenutni cilji?
Kdaj in kje bo končno že to uradno predstavljanje knjige? Kaj zdej? Se bo še kej naredilo? Al zdej to je to? 🙂
Bravo. Naredili ste super knjigo. Zdej pa naprej!
LP, Grozni
Bravo,Močko. Čestitam za veliki projekt, verjamem, da je knjiga narejena z veliko pozornosti in truda. Naročila sem dva izvoda, že lani ali predlanskim,ne vem več … In se vmes spraševala, ali bo … Torej je! In to lepo pred rojstnim dnevom moje vipavske mame. Je pa kilaža! Naklade je verjetno nekaj tisoč!!! Vso srečo pri trženju … in čimprej pošiljko tudi meni, prosim!
Hvala. Menda ste tudi prednaročniki (hvala vsem!) tudi že v postopku …