Kraški petek

Takoj potem, ko nam iz tiskarne nenapovedano dostavijo predzadnjo pošiljko Vipavskih. Če to ne bi bili mi, torej s province, skoraj ali celo kar res kmetje, bi spodnje verjetno bil fensi timbilding. Recimo. Tako pa samo gremo. No, po povabilu. Končno uspemo sami s sabo enkrat timsko nekam s takim razlogom. Revija Vino, čeprav v četici izrazito prevladuje Studio Ajd. A Anita reviji riše naslovnice, Primož ji fotka flaše, Tjaša ji dela prelom, jaz in Barbi pa tudi narediva kaj za revijo, tako da je naša številčna prevlada nad Andrejo povsem opravičljiva.

Sežana. Vinakras. Klet. Z Boštjanom in Marjanom, prvi enolog, drugi direktor. Ne najprej od soda do soda, za začetek teorija in špijonaža, prav je, da ob vsem našem delu z vinarji tudi naša studijska mladina ve kam s fenoli in kaj je in čemu služi biološki razkis in podobne kunštnosti. Potem končno najprej inoks 2011: vitovska, malvazija, Barbi seveda previdljivo glasuje še za sovinjon, zaključi rose. Potem les: modri pinot 2009, par sto litrov ga je, dober je, čeprav sorta ni v kraškem sortnem izboru (nekaj cepljenk se je v trsnici slučajno vselilo med refošk), neverjetna barva, zažgana lesna komponenta še malo izstopa a je slutiti, kam ga pelje evolucija, takoj dvignem roko za katerega od nameravanih magnumov in upam, da me gostitelja vzameta resno, zatem sprovociramo Boštjana za primerjavo med terani iz ameriškega in iz francoskega hrasta in ameriški mu, kot seveda pravilno napove Boštjan, izrazito bolj paše. In potem degustacijska soba in tam iz flašk od penine preko vitovske prestiž do malvazije in izbranega terana in zrelega terantona in na koncu še teranov liker in gotovo sem kaj pozabil, Barbi je sicer vse lepo zabeležila, a je trenutno ni blizu, da bi preplonkal seznam. Mi bi z veseljem še več in tudi Marjan in Boštjan sta še na volji, Anita tako ali tako že nekajkrat namerava ostati kar tam, a seveda zmanjka časa. Vedno ga.

Potem še Kobjeglava. Kraljestvo pršuta. Tokrat smo glede te sušene mesnine na perutnini. Gosji pršut. Zame ne prvič in doslej še vedno povsod tudi dober. Uradna tokratna verzija: razkoščičen, sušen in rahlo dimljen na pomladni solatki s pinjolami, rdečim poprom in oljčnim oljem. Po aviaciji seveda na mizi še marsikaj (recimo cvetačna juha z oljčnim oljem z dodatkom olupkov biološko pridelanih pomaranč s Sicilije in koriandra in kasneje mali krompirjevi njoki z zajčjim ragujem in ovčjim sirom pa potem seveda še kaj). In stalno vina za zraven. Primož me s telefonom namesto s Tjašinim fotoaparatom, ki mu tokrat služi za video kamero, škljocne čez mizo v pozi mafijskega dona in se mu potem pozabim zahvaliti za poslano fotko, gostitelj Simo pa ob našem prihodu za dobrodošlico oziroma ob dobrodošlici (grizike iz nanoškega sira z radičem in bučnimi semeni ki kažejo na botrstvo Kavčičevega Tomaža z Zemona in česar Simo tudi ne skriva) od veselja oblije dvorišče mesenega kraljestva z Jazbecovo teranovo penino. No morda slednje res bolj po nesreči kot zaradi dobrodošlice, čeprav smo tudi tu na povabilo. Nas pa gostitelj kmalu potem priložnostno ekipno izkoristi za mnenje o njegovi nastajajoči interpretaciji šelinke in mi, poskusni zajčki, ekipno zlobno vrnemo udarec in nastajajočo jed iskreno pokomentiramo. Slanost, pa temperature, pa količine in podobno. Detajli. Ne manjka dosti. Časa pa imata Simo in šelinka menda do uradnega rojstva še do nedelje. Še prej si v kuhinji s kamero in fotoaparatom ogledamo današnje sestavljanje na krožnike. Kljub temu, da našo štartno zamudo prenesemo na odhod, se spet soočimo s kroničnim pomanjkanjem časa in kljub temu, da Anitino tvitanje še vedno dobiva odzive, dvignemo riti.