Kruhanje

 

Sobota. Precej neugleden kupček razmočene moke je kljub številnim nasprotnim možnosti po skoraj celodnevnem občasnem ukvarjanju z njim izkoristil priložnost in postal (brez posmehovanja in pokroviteljskih pripomb, prosim) moj prvi kruh. Po uradnih kriterijih ne najlepši, čeprav bodoča skorja pred odhodom v pečico niti ni bila povsem nepravilno prerezana. Je pa bila celotna štručka potem nekoliko kifeljčasta in v peč se je prestrašeno stisnila ob šamotno steno, da je sprednji konec nenačrtovano dobil opazen navzdol povešen rilček. A so jo z njeno sestrsko štruco (slednja brez rilčka, lepša, a ne več PRVA) in enim majhnim fugasom moji domači razvajenci hitro zmazali povsem brez zlobnih in drugih odklonilnih pripomb. Vključno s tremi bagetami, ki so itak sploh najbolj zajeban klasičen pekovski izdelek. Tako nas namreč v Bratinovem studiu v Ajdovščini na svoji delavnici potolaži Andrej Gerželj iz pekarne Osem, ko pojasnjuje, da naše pač tehnično gledano niso povsem vrhunski izdelek. In kakšne bi morale biti, če bi želele biti take. In zakaj niso in verjetno nikoli ne bodo. So pa za doma več kot povsem OK.

A zame je poleg omenjenega mojega prvega kruha ključno, da je nastajala in nastala druga tretjina materiala za prispevek, v katerem kuhinjski začetnik na lastni koži ugotavljam, kako se tak star teleban počuti, ko želi v kuhinji s pomočjo mojstrov iz nič (bližnjica torej) postati svoja mama, babica, žena … Več torej v reviji. Nekoč.