Prejšnje leto (naj počiva v miru in gre čim prej v pozabo ali še kam dlje) smo včeraj tu končali z jaslicami, začnimo tega podobno. Kar tako. Barbi sicer zjutraj predlaga nekaj bolj snežnega, a ker razmer ne poznava v podrobnosti, moj nabor obutve pa trenutno ne priporoča prevelike improvizacije, premigava nekaj ur, nekaj kilometrov in nekaj sto višinskih metrov v dolini Glinščice.
Motiv (20 mm, F/7,1, 1/25 sekunde, ISO 2000) škljocnem za šankom gostilne v Botaču (Bottazzo), kjer se pogrejeva s prvim letošnjim čajem. No, pravzaprav s poparkom iz mete. Ker naj čaj med nami ostane čaj, torej poparek iz listov čajevca. In ne iz cvetov kamilice. Ali iz plodov šipka. Pika. Kot so mojo najdražjo pred dnevi pravilno razumeli v kavarnici / slaščičarnici / baru / pekarnici / čokoladnici (pa tudi kozarec vina je na voljo) v bližnjem Boljuncu, kjer je čaj pač čaj. Ponudili so nekaj njegovih črnih variant, pa zelenega in belega. čeprav si je pravzaprav zaželela poparek iz listov mete. A naročila je ČAJ.