Foto Nakladancija

Lov na poletje

Prispejo prejšnji teden letošnje etikete za lansko Piano. Poštar dostavi dva paketa v studio, kar pomeni, da so v tiskarni dobili našo razglednico in jo skrbno prebrali in vzeli resno in nam namesto v Dobravlje, potiskane role poslali v Ajdovščino. Tudi prav. Letos gre Piana prvič povsem zares in uradno v prodajo, lovimo poletje, in sem moral s pripravo za tisk pohiteti bolj kot lani. In sem. In bi tudi morale etikete prispeti iz tiskarne že prej, pa se je orodje za izsek po lanskih načrtih delalo letos še enkrat, tokrat z uporabo nekoliko sodobnejše tehnologije. Nekje v Nemčiji. Lanska štanca za predlansko, poskusno Piano, namreč ni bila povsem idealna, določil in želel sem ostre vogale, tiskarna pa je tudi želela manj težav pri odstranjevanju odvečnega papirja z role. Pa je predvidena letalska dostava sovpadla z Eyjafjallajökullovo jezo in je bilo treba počakat, da se izniči razmeroma slabo predvidljiv vpliv izbruha islandskega vulkana na etiketiranje našega vina. Štanca je pa zdaj res izdelana v nulo.

Letošnje etikete. 105 mm, F/7,1, 1 sekunda, 3 studijski fleši: eden za (zeleno) ozadje, drugi z vrha za role etiket, tretji presvetljuje viseča odvita traka etiket. Posnetek iz roke. Tako izgledajo etikete po prihodu iz tiskarne. Nekatere. One za Prinčiča so recimo, zaradi drugačne etiketirke, navite ravno obratno, z etiketami navzven. In njegove sprednje in zadnje etikete se ne ponavljajo, kot naše, ena za drugo na isti roli. Za Valdhuberjevega Falota pa recimo zadnje etikete niso potiskane, ker Janez sam s pomočjo posebnega tiskalnika natisne potrebne podatke. Za sortne Falote pa bo sam dotiskoval tudi ime vina na sprednji etiketi.

 
Sprednje etikete Piana smo zaenkrat pustili nespremenjene. Torej lanske. Prvotna ideja je sicer bila, da za vsak letnik oblikujem nove etikete, kovačeva kobila naj kljub vsemu dobi svoje, Barbi si tako razmišljanje pač očitno lahko privošči, in sem bil zaradi stalne preobilice prostega časa seveda nad tem takoj izjemno navdušen, pa se je potem Barbi odločila, da se lanske etikete še ni nagledala in ker gredo vina letos prvič uradno v prodajo, lanska etiketa na nek način torej seveda sploh še ni bila resno uporabljena. Recimo. To da jo Robert Pungračič v pomladanski številki revije Vino (v tisku) šteje med tri najlepše etikete slovenski vin očitno tudi ni argument. Tako je je tudi za letos ostalo pri lanski, ki je bila, mimogrede, delno tudi uspešen poskus ustreznosti motiva na naslovnici monografije Vipavska – barve, vonji, okusi. Od Piane 2010 dalje pa se bo menda že delalo po prvotni ideji.

Rose Piana 2009. Opremljen. 105 mm, F/5, 1/125 sek, fleš. Razmeroma odprta zaslonka je omogočila selektivno globinsko ostrino – ostra je etiketa samo na eni steklenici.

 
Na zadnje etikete pa si drznemo zapisati, da bosta sauvignon in rose Piana 2009 največ ugodja nudila letos. Ker je to namenoma res. Seveda ni kaznivo tega istega vina arhivirati za desetletje ali dve, a globjega smisla to res nima. In naj se to pač ve. Pošteno?

3 komentarji

Komentiraj