Mlinci

Imel sem dve možnosti:
– ponovno grem pofotkat Matejeve mlince za sliko k receptu v monografiji Vipavska in takrat naredim še nekaj slik za intervju z njim v prihodnji številki revije Vino;
– posnet grem fotke za intervju z Matejem v reviji in takrat za Vipavsko ponovno pofotkam še njegove mlince.

Andreja uskladi termine in v petek po kosilu pobašem lučkarja, tokrat je to Jaka, in nabaševa opremo v avto in se na Majeriji najprej lotimo mlincev, da se potem v kuhinji lahko lotijo ostalega.

Matejeve mlince sem sicer pred časom že ovekovečil, a s sliko nisem bil zadovoljen. In sem Mateja potem moril s ponovitvijo. In ko nam je za prejšnjo številko revije Vino pripravil in smo pri njem poslikali jedi za rubriko Slasti (Peneče se parjenje) in je tudi videl kaj je takrat nastalo in ko smo končno tudi s tiskarno prišli tako daleč, da nam zdaj nizkih vrednosti pri tisku ne bodo nabili preveč in bo tako zdaj nežno pastelno lahko v reviji pastelno nežno in bo seveda lahko tako tudi v knjigi, sem imel mlince ponovno pred fotoaparatom.

Potem naredimo še par fotk za intervju, tudi za ta namen sem na disku kar precej imel že od prej, a mi ni dalo, da ne bi nabora dopolnil, tudi za Vipavsko bo prišlo prav in temeljito prešvicam še dve majici in zdaj sem z materialom zadovoljen.

Zvečer se nam doma ustavi Andrej, dogovorjeni smo, skupaj naj bi šli še v Kromberk na Utrinke v kozarcih, pa potem po njegovem pedaliranju na Mangart in dvakrat na Vršič in na Krvavec in pred jutrišnjo skupno kolesarsko Predmejo to na žalost nepredvideno odpade in obsedimo kar na vrtu in odsedimo tam nekaj uric in v večernem hladu izpraznimo par kozarcev. No, kar nekaj njih.

Smo pa v torek, kar se monografije Vipavska tiče, nenadejano končno odprli prvo penino. Zadovoljni. Ker nam je takrat v studio uspelo dobiti še zadnje manjkajoče flaše zanjo in je večina sodelujočih končno potrdila tudi besedila in smo zdaj po doooooolgem času in zamudah – ki jih sicer lahko pojasnimo, opravičljive pa vseeno niso – tako daleč, da so skoraj vsi pomembni štriki končno v naših rokah in da je zdaj pa res skoraj le še od nas odvisno kdaj gre Vipavska v tiskarno in če se bodo sodelujoči dovolj hitro odzvali še s potrditvami slikovnih naborov, naj bi to bilo še pred naslednjo številko revije. Mlinci zdaj so, v njeni kleti ovekovečim še Katjo – marsikaj se je od zadnjega fotkanja pri njej spremenilo in je pošteno, da se temu prilagodimo. Podobno velja za Mitja, a to bi že rešili, če ne bi bil ravno na dopustu. Si pa upam upati, da z njim res ne bo težav in da je konec naše Vipavske končno res res blizu.