Natisnjeno

Grem včeraj v Novo Gorico tiskarju določit odtenek barve za toniranje rdečega papirja v rdečega. Kar se zdi neumno, pa to vsaj deloma ni povsem tako, originalna barva papirja za predlist in zalist naše Vipavske nam namreč ne ustreza povsem in jo sklenemo malo uskladiti z našimi željami in je hkrati barva zdaj tudi precej bolj nasičena. Na pamet, iz glave, je potrebni odtenek na dano podlago kar težko zadeti, čeprav se je tokrat zgodilo točno to, in ni torej povsem res, da nam gre narobe čisto vse, kar lahko gre tako: ko prvi rdeče potiskan rdeč papir papir prileti iz tiskarskega stroja, ostanemo kar pri barvi, ki jo prej po telefonu okvirno izberem kot kot naše izhodišče. Za vsak slučaj sicer poskusimo tudi z dvema nanosoma iste barve, pa je bolje z enim. In tako je to zdaj to.

In grem popoldan še enkrat v tiskarno, tokrat tudi s fotoaparatom, vrnem slepo knjigo (to je maketa, prazna knjiga, narejena z enakimi materiali kot bo končna, torej njej enakih dimenzij in to je tudi njeno bistvo in poslanstvo), dimenzije ščitnega ovitka so zdaj jasne in je ne potrebujem več, oni pa še.

Sicer je ta teden Primož vseljen v tiskarno in tam od jutra do noči spremlja tisk Vipavske in od tam vsak večer po Andreji pošlje, kar je tistega dne spravljeno na papir in se nam je tega že nabralo verjetno več kot bi, če bi se nam tako zahotelo, potrebovali za tapete, najprej je bil papir potiskan po eni strani, zadnje dni tudi že po drugi. In me potem danes okoli druge ure popoldan pokliče Primož. In pove, da je konec, bil je tam: Vipavska je natisnjena. Zdaj sicer še platnice z reliefnim tiskom in toplotno folijo in ščitni ovitek in vezava, a datum, ki ga včeraj v tiskarni skupaj potrdimo – najkasneje zadnji januar – se zdaj tudi realno zdi realen. Potem odpremo penino. Ali morda kar šampanjec.