Nekaj se je vedelo a nič natančnega, nismo spraševali niti kdaj, ne koliko, ne kako, se grem po nekakšnem kosilu zluftat in prinesem z bencinske črpalke v studio današnje Delo. Petek, trinajsti, priloga Kult, stran 37. Kjer naša Vipavska. Potem ko se studijsko bralstvo zvrsti nad polstranskim člankom, mi ga Anita pridrži, stojalo enega od flešev nekoliko dvignem in usmerim v strop, odstranim satovje iz reflektorja, izmerim svetlobo, dokumentarno škljocnem, vrnem fleš v prejšnjo pozicijo da lahko Primož nadaljuje s flašami v lesenih škatlah, in Anita obesi cajteng na našo oglasno tablo. Kamor ga grem zdaj končno lahko prebrat :-).
Lagal bi si in bi se, če bi se delal, da se nam ne zdi fajn. Vključno z Barbi. Tudi zato, ker so na Delu iz PDFja splošnega – fotografskega – dela knjige (tam so brez besed nametani moji vtisi), izmed nekaj sto možnih najprej izbrali 4 slike. Te sem jim potem poslal v polni kakovosti in ločljivosti in so izmed njih so objavili dve. Obe iz ciklusa mojega spremljanja njenih, Barbinih, no naših vin – Piana.