Nič nenavadnega, če dobro pomislim. Stari pač ne ve vsega. Če zelo dobro pomislim, pa vseeno nekoliko presenetljivo. In me to zbega približno toliko in tako, kot včeraj samolepna poštna znamka, ki ji po desetletjih drugačnega usposabljanja brezuspešno poskusim navlažiti zadnjico.
Me namreč pred dnevi doleti vprašanje, ki ga od izkušenega someljeja in degustatorja in člana raznih ocenjevalnih komisij in pisca in še česa res nisem pričakoval. Po čem bezgovem namreč naj bi dišali mnogi sovinjoni. Ne stari, ne po listju in ne po plodovih in ne lubju in ne po posušenih koreninah in ne po lesu, namočenem v šnopc. Ja, je bil odgovor, po cvetju, ki ga ravno vrtiš med prsti in ja, to kar imaš v roki je ta bezeg, črni bezeg (Sambucus nigra L.) in ne stari, ne gre za španski bezeg (Syringa vulgaris L.) in pazi stari, španski bezeg sploh ni bezeg. Niti približno.
Se tip včeraj pred hišo pretegne in se obilno poščije v grm, olajšano otrese tiča in me vljudno pozdravi. Vonje nekaterih sovinjonov sicer opisujejo kot vonj po mačjem urinu (pipì di gatto), jutranjega vonja po sveži ljudski scalini pa resni viri v tej zvezi še ne omenjajo. Zato dva ali tri bezgova socvetja za fotkanje raje odlomim drugje. Kasneje. Prinešeno sveže cvetje nam lepo odišavi studio, do fotkanja pa ne zdrži v primernem stanju in grem danes po kosilu po nekaj novih dišečih, neposcanih primerkov za tale zapis, na koncu pa izberem utrinek z nedeljskega kolesarjanja. 180 mm, F/5, 1/250 sekunde.