Včeraj spet ne naredim izjeme. Ne pridružim se kolesarskim maratoncem na Franji, ne grem se sončit na stadionsko evharistijo v Celje in ne spremljam nogometne tekme. Menda the tekme. Odločim se za Predmejo, ki je ena od obveznih vsakoletnih točk mojega kolesarjenja. Če se mi je uspe lotiti, pomeni, da sem našel dan, ko lahko odklopim malo bolj kot sicer. Ker pač zahteva nekoliko več časa. Tudi energije. Kondicije. Blazno zahtevna Predmeja res ni, povsem nedolžna pa tudi ne. Kilometri do Lokavca ogrejejo in potem se cesta postavi pokonci in ne odneha in ne odneha vse do vrha. Ki lahko to je, lahko se pa poganjanje pedal potegne še višje, recimo vse do koče na Čavnu. Vmes do Predmeje zgolj dva mostička skupaj sestavita morda dvajset ali trideset bolj zravnanih metrov, vse ostalo je klanec.
Letos imam zgonjenih precej manj kilometrov kot običajno sredi junija. Začela se je sicer moja letošnja sezona tri tedne prej kot lani, a je potem nebo scalo in scalo in selili smo studio in se mi je urnik spremenil, prej sem včasih skočil nad kilometre kar med delom, zdaj ne več, pa sem precej prejšnjega kolesarjenja zamenjal za popoldansko večerni tek iz službe domov.
Včeraj ob odhodu že precej žge. Peč beraška, je temu rekel pokojni Tomaž Humar. Pred leti tak čas odkolesariva z Gregom to isto pot in na vrhu naju, prešvicana pregreteža, nenadno sneženje v nekaj sekundah pretvori v nič manj prešvicana premraženca. Ki takšna od tam ne moreta nikamor. Za včeraj dopoldan so napovedane nevihte, zato vržem eno oko v nebo, žge, nič ne kaže na upoštevanje vremenarjev, vržem še drugo oko, tudi nič, žge, dopolnim zalogo zraka v pnevmatikah, posledice trših gum seveda potem vsaj deloma čuti znani kos telesa, ki nalega na sedež, a kotalno trenje je tako manjše, oprijem vročega asfalta pa dober.
Švic se začne kmalu po Lokavcu zbirati v potočke in ko dosežem prve resnejše zaplate senčke, snamem čelado. Tega sicer ne počnem. Res rinem v klanec in moja hitrost nikakor ni nevarno visoka, a izkušnje me silijo tudi v upoštevanje premnogih nepredvidljivih soudeležence v prometu (v zasebni rabi jim sicer namenjam drugačno, sočnejše izrazoslovje). Danes recimo okrogla stotnija švicarskih motociklistov, od katerih jih nekaj še ni uspelo ukrotiti svojih hormonov in se občasno kateri od njih, poln adrenalina, s prekurjenimi možganskimi varovalkami, ne povsem po nesreči, hrupno (domnevam, da je to pri motociklizmu zelo bistveno, ključno), močno nagnjen v ovinek, znajde ne moji strani ceste.
Na pol vzpona napajališče. Ocenim trenutni pretok: liter studenčnice na sekundo. Osvežujoče. Druga polovica vzpona je bolj senčnata, gozdnata, pomirjujoča, če odštejem omenjene Švicarje in subjektiven občutek pomanjkanja kisika. Dva tunelčka že nakazujeta bližino cilja, kapelica napove zadnji ovinek pred njim in kmalu zatem razjaham. Žge. Se pa osemsto višinskih metrov razlike od doma pozna, klima je prijetnejša kot spodaj, kar je še veliko intenzivneje kot doslej, čutiti ob spustu. Dan je primeren, odločim se še za nekaj dodatnih kilometrov, ovinek na Col, do tja od Predmeje ni velikih klimatskih sprememb, od tam pa do Ajdovščine postaja vedno bolj vroče, pregreto … Doma osvežilna hladna prha.
Današnja poraba? Kos rženega kruha in deci kefirja za zajtrk, dva deci in pol vode na kilometer vzpona, prijetno družinsko kosilo na Majeriji. Ki se nepričakovano zaključi z naročilom za naš studio. Barbi se zjutraj odloči, da danes ne bo kuhala, sreča Mateja, rezervira mizo in potem popoldan tam na Slapu rahlo presenečena gledava mlajšega mladiča, ko se brez dosedanjih predsodkov in nestandardnega spravi nad goveji karpačo in zmaže tudi vse ostale krožnike do konca. Le pri mlincih mu pomagam, ker bi sicer omagal že pred telečjim kotletom in sladico za njim. In on nama z dovoljenim mu požirkom pomaga izprazniti flašo Sutorjeve bele Burje 2007. Starejši mladič je pa mlad voznik in se mu zahteva nula nula in s kozarcem pridno in pravilno vztraja na vodi in metinem sirupu in ni mu hudega.
Doma mi potem zvečer po dnevniku povedo, da seveda že vsi vedo, kako se je končala the tekma. Nisem vedel.
Marjan, tudi sama sem se potila na Predmejo samo malo pred tabo. Tokrat prvič in verjetno še dolgo ne drugič.
pozdrav
Aleksandra
Prenaporno? No, res je bilo vroooooče …