Potem, ko smo se včeraj pomenili z njim, mu natančno pojasnili način, razloge, smo mu, enemu od dveh izbranih poznavalcev, še pomagali natovoriti v avto po eno od vseh triintrideset prispelih rebul. Da bo z njimi lahko dopolnil svoje siceršnje mnenje, svoj izbor najboljših sedem za poletno številko revije Vino.
Najpogostejša vprašanja – FAQ – vinarjev:
Kdo bo izbiral?
Niti izbrana poznavalca ne vesta eden za drugega.
Zakaj bi moral sodelovati s svojim vinom?
Moral? Ni potrebno. Res ne. Ponujena je zgolj možnost, da vinar, če želi, seznani oba poznavalca s svojim vinom. Če želi.
Morda je vinar prepričan, da poznavalec njegovo vino pozna. Morda ga res. Zakaj bi torej sodeloval.
Morda želi z nesodelovanjem pokazati svoje nestrinjanje s katerim od prejšnjih izborov. Zakaj pa ne! Le da ne vem, komu to pokaže. Poznavalcemu, s katerim se morda ni strinjal, na tak način zagotovo ne. A vendar – zakaj bi sodeloval, če mu ni do tega?
Morda mu je preprosto vseeno. In pač ne sodeluje.
Mi izbranima poznavalcema zgolj posredujemo prispela vina. Vinar pa s sodelovanjem verjetno poveča možnosti izbora svojega vina. Tako preprosto je to.
Zakaj po 4 steklenice?
Po ena za vsakega poznavalca, ena za fotografiranje in ena za rezervo (recimo napaka zaradi slabega zamaška …). Če je to sploh treba pojasnjevati. Štiri steklenice pač. Tak je pogoj. To je poleg dostave edini vinarjev, uvoznikov, trgovčev strošek. Vsak ga zase primerja z možno koristjo in se odloči za sodelovanje. Ali za nesodelovanje. Preprosto.
Za triintrideset rebul so se vinarji tokrat odločili, da jih predstavijo poznavalcema. Poznavalca bosta upoštevala tudi vse ostale rebule, ki jih poleg teh še poznata. Izbrali smo dva, ki rebule poznata. Vsak svoj izbor bosta utemeljila. In se podpisala. To bo njuno mnenje. Najboljših sedem po mnenju enega in najboljših sedem po mnenju drugega poznavalca. Sedem, četudi je odličnih rebul dejansko ali po mnenju katerega od njih morda osem, devet, osemnajst ali štiriindvajset ali več. Izbrati jih morata vsak sedem. Sedem. In to bo to. Pika. Subjektivno? Da! Nepravično? Ne vem. Zanesljivo se marsikdo z njima ne bo strinjal. Verjetno bom tudi sam glede vsaj katerega od vin drugačnega mnenja. Pogosto sem. Tudi sicer, ne zgolj glede teh naših najboljših sedem. A to je to. Pika.
Preprosto sem mnenja, da izbor Najboljših sedem tako glede postopka kot glede rezultatov dopušča zelo malo napačnih interpretacij. Je odprt in lahko sodeluje vsak vinar (čeprav nekateri vinarji očitno še niso dojeli, kaj se jim ponuja). Je enostaven, razumljiv. Ne skriva subjektivnosti in jo, kjer jo lahko dojamemo kot prednost, celo poudarja (kaj pa bo drugega, kot jasen prikaz subjektivnosti, če ocenjevalca izbereta dvakrat popolnoma različnih sedem najboljših vin?). Nikakor ne zagovarjam nekritično subjektivnosti kot take, a pri reviji se očitno zavedajo, kaj je poznavalec in kaj strokovnjak in kakšna naj bo vloga enega in drugega.
Skupina X je preprosto pomešala vse pojme (kar se je pokazalo tudi skozi omenjeno debato), se postavljala kot samozvani arbiter, na eni strani dokazovala svojo objektivnost, očitane pomanjkljivosti pa opravičevala s subjektivnostjo, mešala oba pojma (najprej subjektiven predizbor, zatem (kao)objektivno ocenjevanje (kao – ker v omenjeni debati jasno povedo, da so njihovi rezultati pač izraz všečnosti, ne pa strokovnih ocen), svoje člane, torej sebe – pretežno poznavalce – postavljala v vlogo strokovnjakov (glej malce nazaj), izločala vinarje, ki ji niso bili povšeči, zamenjevala URADNO in JAVNO, pogoje (število vzorcev …) prilagajala svojemu načinu dela namesto obratno, vinarje obtoževala nesodelovanja (glej precej aboten članek na njihovi spletni strani (“Kako poteka pridobivanje vzorcev – Resnica o vinogradnikih” / http://www.skupinax.si/?p=291 /) in primerjaj z odnosom revije Vino, ki ga lepo označi Močko v svojem zapisu (“Zakaj bi moral sodelovati s svojim vinom?” “Moral? Ni potrebno. Res ne. Ponujena je zgolj možnost, da vinar, če želi, seznani oba poznavalca s svojim vinom. Če želi.”)… In še bi lahko naštevali.
Zato pač nekoliko bolj simpatiziram s početjem revije Vino kot s početjem Skupine X. Čeprav se v zadnjem času kažejo spremembe tudi v delovanju X-ovcev. Morda tista debata le ni bila povsem zaman.
Sicer simpatiziram s tabo, Godrnjavš, a vseeno me zanima, zakaj tolikšna nastrojenost proti ocenjevanju Skupine X (http://www.revija-vino.si/vinoportal/index.php?option=com_content&task=view&id=527&Itemid=116) in zakaj neprikrito simpatiziranje z izbori najboljših sedem vin v reviji Vino?
Domneval sem, da je vinarju toplo pri srcu in da se mu na dolgi rok tudi v denarnici pozna, če nek medij uvrsti njegovo vino med sedem najboljših. Toliko bolj, če gre za vpliven in ugleden medij. In da vinar stori vse, kar lahko, da bi bil zraven. In domneval sem tudi da potem ni nobenih posledic, če vina ni v takem izboru. In domneval sem, da je to samo po sebi umevno. Moja napaka. Očitno imajo, glede na zgoraj napisano in glede na lastne izkušnje, naši vinarji še vedno psihične težave (beri: travme) in se začnejo po otročje užaljeno obnašati, če nekdo ne deli z njimi njihovega lastnega mnenja o superiornosti njegovega vina. Jaz večino od izbranih sedem iz Vina vsekakor skušam tudi sam kje poskusiti, in do kakega nakupa potem ni več daleč. In z mojega zornega kota je IZOGIBANJE zgoraj opisanemu sodelovanju LAHKO LE V ŠKODO dotičnega vinarja – koristiti ne more. SODELOVANJE mu LAHKO pa SAMO KORISTI – škoditi ne more. Očitno se namreč javno ne ve, ali neko vino ni bilo izbrano KLJUB TEMU, DA JE VINAR Z NJIM SODELOVAL ali zato, KER NI SODELOVAL.
PS: Po objavi “Naj 7 chardonnayjev” je kar nekaj vinarjev želelo izvedeti oceno njihovega vina in/ali mnenje poznavalca. Pa jim žal nismo mogli ustreči…
Kot prvo gre za IZBOR in ne ocenjevanje, kot drugo pa nam poznavalec pošlje spisek, na katerem je SAMO IZBRANIH 7 (z njegovimi opisi vin vred). In to je to. Za vsa ostala poslana vina pa samo on ve, zakaj jih ni izbral in kam po njegovem (ne)sodijo…