Skočiva dopoldan z Barbi spet v Staro Gorico (delikatesa Mosetti&Mosetti – priporočam, glej oglasek v reviji Vino, december 2009, stran 62; tudi testenine za nekaj sličic v članku o pašti sem privlekel od tam). Pršut, inčuni, gledam krasen stilton (a sirov je trenutno doma v hladilniku dovolj), včasih čaj, pašta, tudi katero od vin, danes se vpičim v Jermannovo frankinjo, v primorskih koncih to res ni pogosta sorta in me zanima, na polici stojijo med desetinami drugih vin še štiri steklenice naše Piane, dva sauvignona, dva roseja, malvazije tam ni več, praznina namesto nje, levi od obeh simpatičnih bratov nama ravno reže krasnega divjega lososa na tanke rezine, Barbi se pomenkuje z njim, jaz laško razumem malce več kot nič in pač v glavnem pasem oči, še enkrat ošvrknem s pogledom police z vini in … tam tri steklenice Piane. Definitvno tri. Nikakor štiri. Bledem?
Poenostavljam: si predstavljam in skušam tako tudi delati, da bi etiketa na steklenici pritegnila neznanega kupca, mu dala obljubo o vinu. Mu prodala to vino, če mu obljuba obeta. Mu omogočila, da si brez pretiranih naporov zapomni, kaj je pil. Za prihodnjič, za primer, da mu je všeč. Za primer, da je etiketa držala besedo, za primer, da je vino izpolnilo obljubo, ki jo je dala etiketa. Fotografija studijska. Objavljena v reviji Hotel, št. 2, zima 2009/2010. Nina je v članku pisala o osnovnih vinskih neznankah. Slika je tam dopolnila njen zapis o roseju.
Odhajajoča gospa, za katero se medtem ravno počasi zapirajo vrata trgovinice, je pred dnevi na polici videla Piano, kupila sauvignon, kupila rose, evo – spet je prišla, razlaga z nasmeškom desni brat za blagajno. In nama naroči še tri kartone. Od česar seveda ne bova obogatela. Pa vseeno lep zaključek napornega leta. Barbi zaradi njenega vina in meni zaradi etikete. Obema zaradi celote. In tudi, ker zdaj vem, da so bile še malo prej na polici res štiri steklenice Piane.