Težava je v naši kleti. Ki je ni in država trdi, da tako ne more biti vina, ki pa je. Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Ne glede na to, da pa država dobro ve za naše grozdje. Težavo ima z vmesnim členom ali časom. Očitno. Ali sama s sabo. A to je malo verjetno. Država že ve da ve. Včasih se mi zdi, da sicer ne povsem, a približno takšna je ta logika. Zmešnjava.
Tako se zdaj s povečano lastno porabo aktivno borimo proti širjenju alkoholizma v naše ožje in širše okolje in za kulturno zmerno pitje vina. Nekaj kartonov na dan po glavi naj bi v poletnih dneh, ko taka vina še posebej pašejo, rešilo težavo. Še sreča, da je večji mladič že polnoleten in bo lahko pomagal. Idrija.
Sicer je pa pri vsem tem zame še bolj pomembno to, da zdaj moja najdražja potrebuje za svoje vino, etiketo. Ki ji po novem, glede na situacijo, ko uradne analize in podatki seveda nimajo pomena (in bomo na tem lahko še nekaj malega prišparali, hvala) pravi okrasna etiketa. A meni je glede enega ali drugega, v okras ali kar tako, bolj ali manj vseeno. Nastajajoča etiketa, ste verjetno že zaznali, je namenjena hudo zahtevni stranki. Ki se med drugim rine mimo vrste in mi seveda angažmaja ne namerava plačat in to naravnost pove. Menda bova v naturalijah poračunala. Ob večerih. Plačevanje s seksualnimi uslugami ni domena vinske inšpekcije, zakonito pa menda tudi ni. Zajebano. Ne?
“hudo zahtevni stranki”, ki ne bo plačala … to se mi zdi tako znano. Ha ha. Po moje je že kakšna inšpekcija tudi za to…