Seznam prodajnih mest Vipavske se nam pridno daljša (aktualni spisek na www.vipavska.si), za jutrišnje sodelovanje z Vipavsko na Druženju s Pinelo naše intenzivne priprave niso bile potrebne, knjiga bo seveda tam, njena cena bo promocijska, projekcija, ki so jo Planinci predlagali, je pripravljena že od prej, le nekaj besed v njej prilagodimo dogodku, njen PDF je zdaj že na cedejki in jutri se jo le še odnese na Planino.
Trst, sreda. Samostojen dogodek za predstavitev Vipavske in zato logistično nekoliko komleksnejši podvig z zahtevnejšimi pripravami. 20 mm, F/9, 1/80 sekunde, ISO 1600.
Za razliko od njenega ostalega nujnega splošnega pisarniško-administrativnega udejstvovanja se Barbi nič ne pritožuje, ko piše račune za prodane Vipavske. Tudi jaz katero od prodanih knjig novemu lastniku na njegovo željo prijazno podpišem. Še posebej uglajenemu gospodu, ki je imel knjigo prejeti v zameno za najemnino predstavitvenega prostora v Trstu, pa je po njenem ogledu prišel in vztrajal da knjigo kupi, torej plača. 20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1600.
Precej več priprav, odločitev in nervoze je posvečeno četrkovemu večeru Vipavske v prestolnici. Alenka je takoj, ko je videla enega prvih izvodov knjige določila, da ena od naših predstavitev BO pri njih – v Maximu. Z večerjo kot se šika. In z vini, kot se tudi šika. Kar da pač to sodi tja. In tako pač zdaj to tudi BO.
V petek popoldan se v ta namen na Zemono k Tomiju pripeljeta Alenka in Andrej. Kuhar. Kuhar Kuhar. Prvi Slovenec z mišelinko, takrat še v Nemčiji. Prideta za nekaj minut, nazaj pa se potem odpeljeta šele proti večeru. Tomi namreč sestankujočemu omizju postno streže in streže in streže brezmesne kreacije in poskušamo predlagana vina, kometiramo, premlevamo predlagani jedilnik in ga kombiniramo z vini in se odločamo, kaj gre med aperitive in kaj h kateri od predlaganih Andrejevih jedi in kaj h Tomijevemu kulinaričnemu prispevku k večerji. In je zdaj povsem jasno, da se bo temu res lahko reklo Vipavska v Ljubljani. Vipavska, kot jo vidita dva kuharska mojstra, na krožnikih. Vipavska reprezentančno v kozarcih. In Vipavska v naši knjigi. Ki bo takrat tam tudi na voljo po posebni ceni.
Vipavski travnik, ena od Zemonskih jedi, katere sezonska izpeljanka nam je bila postrežena na sestanku na postni petek. Sliko sem sicer posnel lani novembra, ko sva s Tomijem končno našla čas in Pri Lojzetu namensko ovekovečila nekaj njegovih kreacij. 50 mm, F/13, 1/80 sekunda, ISO 160, studijska razsvetljava. Fotka ne namiguje jedilnik bližnje vipavske večerje v Maximu.
Druga postna jed s petkove mize na Zemonu, a tudi ta slika posneta lani. V gostilni. Precej improvizirano. 105 mm, F/13, 1/80 sekunde, ISO 200, studijska razsvetljava.
Prijave za večerjo, ki jo bo, tako smo vsaj zastavili, zaključila ena od zdaj že res redkih tristoeverskih flaš štiridesetletnega vipavskega vinjaka, sprejemajo kar v Ljubljani (051 285 335, 01 560 130 00, maxim@mercator.si). Kjer imajo menda za k omenjenemu zaključku večera na voljo tudi primerne cigare. Za najhujše hedoniste. A te niso vključene v ceno. Niso vipavske.
Pa še eden od nedavnih Kuharjevih krožnikov. Na jedilnem listu Maximovega Večera spomladanske kulinarike je pisalo: divji brancin konfiran v oljčnem olju, pak-choi, pečena paprika in bela paradižnikova omaka. Posneto pri mizi, tokrat brez lučkarja. 85 mm, F/10, 1/30 sekunde, ISO 400, dva fleša.
Cena?
Večerja: okoli 60 evrov na osebo. Mislim, da 58 evrov.
Knjiga na večerji: 58 evrov na izvod.