Mnogi sprašujejo. Revija Vino, december 2009, stran 34, eden od sedmih najboljših visokih predikatov. Cena: tristo petinsedemdeset evrov. Ni napaka. Sem vprašal. Preveril. Preden smo poslali v tisk. 375,00 evrov za flašo. Pravzaprav za flaško. Flaškico. Za stekleničko.
Vino? Pil. Ni slabo. Sploh ne. Res. Daleč od tega. A po drugi strani je tudi Robert v omenjenem članku pet drugih vin od izbranih sedmih ocenil bolje. Steklenica najdražjega od teh petih, po njegovem boljših, je šest krat cenejša. In namesto te drage ene stekleničke se za isto ceno lahko dobi skoraj štiri kartone po šest (dvakrat večjih) steklenic nekega drugega, enako dobro ocenjenega vina, iz istega članka.
Torej? Tega vina verjetno ni nujno prodati. Morda se ga niti ne namerava. Klet si to lahko privošči. Zadostuje, da ga zgolj ekscesno ponuja. Z dovolj visoko ceno. Recimo. Da se govori. In govori se. Torej? Promocijska cena? Nekaj tega vina se bo verjetno tudi prodalo. A ne kljub visoki ceni, temveč zaradi nje. Stavimo? Po moje: promocijska cena.
In tvegam napoved: če vam ga bo kdo kje kdaj nalil kozarček, bo precej zanesljivo povedal, koliko stane. Promocijska cena.