Resnica

Na sliki: merlot. Nekje.
Prepričan sem, da lahko večina žal mirno prebavi to trditev. Čeprav je preprosto dokazljiva laž. Nič drugega kot to. Enaka laž kot je beseda REBULA ob moji fotografiji grozda verduca (brez navedbe avtorja) nedavno v eni od slovenskih revij. In povsem enaka laž je slika grozda jedilnega grozdja ob kozarcu sivega pinota (ali nečesa podobnega, rahlo bakrenastega, vsekakor pa ne rebule) pod člankom z naslovom TRI PODOBE REBULE v neki drugi slovenski reviji. Obe se posvečata kulinariki, vinu …

Večini bralcev je vseeno. Ker pač nikakor ni pričakovati, da bi vse to poznali in prepoznali. Ravno zato bi moral biti odnos tistih na drugi strani toliko bolj odgovoren. Nekaj bralcev je takih, ki v tem vidijo spodrsljaj. Včasih je, večinoma pa žal ni. Je šalabajzerstvo. Je stanje. Je podcenjevanje. Rezultat prepričanja, da ne more biti tako slabo, kolikor sme in mora biti poceni. V resnici pa je zgolj ceneno. Je neodgovorno. Je jebivetrstvo. In, ponavljam, predvsem je laganje.

Glede zgornje slike pa: Saperavi. V Gruziji.
Ena od okoli 530 avtohtonih gruzijskih sort in ena od redkih sort grozdja, ki nima barvil le v jagodni kožici, temveč tudi v pulpi. Torej v mesu grozdne jagode. Zato je obarvan že sok. Zato se saperavi po naše preprosto imenuje barva. In zato je ta slika takšna kot je in zato vemo, da na njej ni merlot, ni kateri od cabernetov, ni modri pinot, ni frankinja … Pravzaprav je zato prizor sploh pritegnil moj pogled, zato torej ta slika sploh je.
In nikakor niti med vrsticami zaenkrat ne trdim, da je motiv z grozdjem, potrganim v plastične vreče, kakor koli tipičen za Gruzijo.