Ptujska klet. Zlata trta 1917. Najstarejše slovensko vino. Sto let. Maks, ki mi je odprl klet, je na glas razmišljal, da bo morda moteče, če bom na sliki pokazal barve. Ker so steklenice različne. Takih sicer nisem pričakoval. A pač so. Meni je tako še bolj zanimivo, celo intrigantno. Nekdo se je pred davnimi časi odločil, da je vredno to vino napolniti v flaše. Verjetno v take, kakršne je pač dobil. Morda tudi v toliko, kolikor jih je pač dobil. Ali imel. Ne vemo niti zakaj. Niti kdo je to vino poimenoval Zlata trta. A sklepam, da je bilo vino dobro. Morda izjemno dobro. V župnijski kroniki bližnjih Juršincev piše: „Letina je bila suha, vendar rodovitna. Zlasti je bila odlična vinska kapljica, čeprav je je bolj malo.”
Žare mi v zvezi s slikami, ki mu jih oddam v izbor za nastajajočo monografijo Slovenija – vinska dežela (mimogrede: izide novembra!) napiše, da je tale fotka definitivno bomba. Za jesensko številko revije Vino pa je tudi v igri za objavo. Eh, kaj v igri, boljše slike tega tekočega kulturnega spomenika itak nimam. Prvič sicer ovekovečenje ni uspelo, stojalo je odpovedalo pokorščino, iz roke tole ne gre. Vsaj ne takole, brez fleša. Drugič, naslednji teden, je bilo bolje. Očitno. Naslednji dan v Kopru na telefonu pokažem sliko Jaki. Jaka dobro ve, česa pri takem motivu ne smeš, česa verjetno ne moreš, kaj pa morda lahko. In vpraša le dvoje. Koliko ekspozicij? Dve. Osvetlitveni čas? Okoli minuto. Ostalo mu je jasno. Takoj za mano se je istega motiva lotil Japonec, free-lancer, menda za National Geographic. Zanima me, kaj je uspelo njemu.
Woow. Ta gre med tvojih TOP 10…zagotovo.