Ni treba, da mi na sliki Eifflov stolp poganja iz glave. Meni v dokaz, da sem res bil pod njim. Niti na fotkah za spomin se ne počutim potrebnega kot model samemu sebi, drugi motivi mi za spominsko berglo osebne preteklosti prav dobro služijo. Enako v ponedeljek. Tri ure in pol sva se z mladičem posvečala neprekinjenemu in neutrudnemu muziciranju rock legende na tržaškem stadionu, poslušala sva in uživala. In motivi, ki sem si jih tam nekje v ozadju parterja, brez sebe mimogrede zabeležil s telefonom, mi za spomin na koncert povsem zadostujejo. Njemu tudi. Spominjajo naju tudi na kasnejšo nočno vožnjo z avtobusom, nedvomuno označenim in kot desetine drugih, namenjenim popolnoma nikamor drugam kot na parkirišča v Milje. Šofer naju je namreč, namesto tja, na nedoumljivo skrivnosten način kljub nekaj mojim vmesnim sumničavim vprašanjem uspel dostaviti dvajset kilometrov proč, na tržaško železniško postajo.
Springsteen. Nekje na odru.