Čačak

Počim v studiu zgornji špricer za Janezov plakat in si odberem opremo, ki gre z mano v Čačak. Kamor tokrat ne prispem. Ker mi pred desetletjem izdajo potni list teden dni prezgodaj. In v petek pač ne velja več. V Teovi Astri tako sprostim sedež z meni pripadajočo prostornino prtljažnika in starejši mladič me oskrbi s prevozom nazaj do Ljubljane, kjer me prestreže Dule, ki mora preprečiti moj povratek domov. Ker so se moji odločili odpočiti si. Od mene. In jaz naj si tudi odpočijem. Od sebe. Kar pomeni kar pač pomeni. Tokrat po Duletovem predlogu jutrišnje intenzivno razgibavanje na svežem zraku. K čemur predlagam kulinarično sprostitveno predpripravo.

Jedilnika v blejskem hotelu Triglav po stari navadi tudi tokrat ne odprem in Dule mi sledi in se ravno tako odloči prepustiti se. Kar se spet izkaže za pravilno. Ko se Uroš proti koncu razvajanja pride pokazat iz kuhinje, mu še posebej pohvaliva jelena, noro dober je, sočen, okusen, mehak a še vedno konsistenten, Damir nama pa itak v kozarce že ves čas predlaga in daje same spodobne Zgornjevipavce, našo Piano sauvignon 2011, pa Sutorjeva chardonnay 2009 in rdečo Burjo kdovekateri letnik – ne beležim si, ne fotkam, počivam – in Burjo noir 2010 in nama tudi po tej plati ni hudega, pa še z Uroševimi prispevki na krožnikih se vsebine kozarcev ves čas krasno ujemajo, edino pri sladici vskočiva z lastno željo glede vina – nič sladkega – pa Damir to od naju tako ali tako pričakuje, po večerji preskočiva na penino, kar se da suho, predlagane ne poznam – a zakaj pa ne – poskusimo – pa je to ena od tistih, ki jim Essi (na sliki spodaj) reče vino z mehurčki, zajebala sva se s to izbiro, zato potem še eno dobro poznano, drugačno, Bjana Brut, klasika, in prekineva to dogajanje do zajtrka, ko Duleta navduši možnost, da lahko dan tam kadarkoli začne tudi s penino ali šnopčkom, če bi se mu zahotelo. Pa se mu tokrat ni, meni tudi ne, nekoč morda pregrešim tudi tako, obilno se podloživa na bolj običajen način in to v grobem zadostuje do vrha Debele peči in za nazaj, ko naju na Pokljuki namesto načrtovanega popoldanskega ričeta ali jote nepričakovano doletijo sveži, čvrsti gobani s pogledom na živahne veverice. Presni. Le z malce soli in popra. Oljčno olje je preveč aromatično zanje, popečene gobe pa kasneje lepo dopolni.