Sreda

V sredo nič novega z monografijo Vipavska, ki je trenutno končno glavni porabnik mojega časa. Z Barbi se namreč zbudiva na Štajerskem, zajtrk, od Boštjana dobim paketič njegovih zloženk za naš arhiv, že včeraj je povedal, da je zadovoljen z njimi. Potem kmalu pri Mirču prvi kozarec vina ta dan, renc, in razgovor o etiketah za naslednje desetletje. Ogled terena okoli Ormoža in na hitro nekaj slik z Mitjem in grozdjem na Gomili. Za vsak primer. Da slučajno ne ostanemo kasneje, ko nas čaka intervju, sami z njim v snegu in ledu.

Zlati grič. Nekaj zamude, a vseeno še dovolj zgodaj. Glavni cilj dneva. Fotke za intervju. V kleti sem že bil, Sašota pa še ne poznam in ne pričakujem in ne načrtujem si ničesar, sonce žge, stisk roke in tikala se bova in najprej na hitro po lokaciji, časa ni na pretek, ob štirih mora Sašo zaključiti, potem obhod ponovimo z mojo opremo, nekajkrat brez velikih priprav izkoristimo naključno nastale scene in si mislim, da bo OK. Hladna penina seveda tudi nekoliko pomaga. Meni in Sašotu. In Barbi. In na koncu še razmišljanje o koraku naprej z našimi Nepozabnimi večeri, Marof se glede tega že strinja, Zlati grič zdaj tudi in pri njih že jeseni za naše goste verjetno temeljiteje udarimo po rencih. Tudi po tovrstni svetovni klasiki. A vse to seveda še temeljiteje dorečemo.

Za konec dneva ovinek z najkrajše poti domov, v Lučah pristaneva sredi materializacije idej, ki mi jih je Martina prav tam, ko so bile še gradovi v oblakih, navdušeno predstavljala pred dvema letoma. Zdaj je eden od teh gradov že skoraj hišica med drevesnimi vejami, kozolec pa je tudi že skoraj apartma. Sproščena večerja z gostiteljema, kot običajno se glede hrane prepustim, tokrat tudi glede vina, pod ritjo kožuh solčavske ovce, v kozarcih dve sveži Kozlovičevi malvaziji in bes nadležne ose v med mojimi zobmi in na koncu še prazna burgundka burgundskega modrega pinoja.