Silvestrovo. Dvojne nogavice (pametno), dolge gate (pametno), zimske pohodne hlače (pametno), topla majica (pametno), flis (pametno), puhovka (pametno, čeprav se Barbi ne strinja, ker jo menda preveč prešvicam), rokavice (zelo pametno), kapa (zelo zelo pametno), nizki čevlji (bedasto, a z močnim razlogom), turistične dereze (zelo pametno). Sneg, veter, Barbi, led in jaz. Na Otliško okno.
Sicer standardna kondicijska trasa. Tokrat počasneje kot običajno, malo tudi v upanju, da se od kod pravočasno prikaže primeren oblak in se mi za tole fotko (20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 400 ) kot difuzor parkira pred sonce (pa se ni) ali da se sonce spravi dovolj nizko (se je, za silo, po krajšem čakanju v mraaaaazuuuu ob prestopanju z noge na nogo). Barbi sestopa, buuuurrrrrjaaaa, sneg na špeglih, sneg za vratom, rokavice v žep, aparat v roki, zaradi snega pokrovček na objektivu, vdih, snamem pokrovček, palec na knof za avtofokus, ekspresno dokončno uokvirjenje motiva, jaslice, vem, ni božič, vem, a kaj zato, sploh pa so trije kralji že tam, ne diham, sprožim, pokrijem objektiv s pokrovčkom. Vse skupaj precej manj kot pol sekunde. Izdih. Ponovim vajo. Nekajkrat. Menjam objektiv, buuuurrrrrjaaaa, sneg na špeglih, sneg za vratom, sneg med objektivi. Še par škljocov, spakiram fotoaparat, navlečem rokavice, domov. Dovolj neumnosti za letos, v hladilniku naju za zvečer ob včeraj zjutraj še živem zobčevem lososu čaka šampanjec. Ni napaka, ni penina. Šampanjec. Dobesedno. Dober. Na zdravje!