Pogledaš ga v oči in piješ. Ko nazdravi, je najbolj srečen človek na svetu. Vino lahko odkloniš, gost si in gost je božji odposlanec. A piješ. Ker si gost. Za nas je Zaliko odprl kvevri. V nepozabnem prizoru se na površini vina zrcali odsev trte, pod katero so pred hišo zakopani njegovi kvevriji. Vino, ki ga ni zmotilo nič, odkar je pred meseci zapečatil pokrov.
Na mizi med drugim v Gruziji nepogrešljiv in obvezen hačapuri. Kolikor kuharic, toliko receptov … s sirom, s fižolom, z jajci … mi nekaj dni prej v Tbilisiju razlaga Irakli Cholobargia, ko si izmenjava knjigi – jaz njemu našo Vipavsko, on meni njihovo Be My Guest.
Zaliko je gospodar in seveda naš tamada in tamada vodi ceremonial pri mizi, kar je pomembna vloga. Nazdravlja, pijemo na vse nas, na preteklost in prihodnost in potem na srečno vrnitev domov, na naše zdravje in za naše družine in za pokojne … in potem objemanje, in če spet pridemo, moramo ponovno k njemu, moramo! Hiša nam je na voljo, tudi celi družini, če bo tako naneslo. In za na pot in za spomin vsakemu glinasta čaša za vino.
Na njegovi vizitki, ki je prepognjen in po pregibu odtrgan kos karo papirja, je s kemičnim svinčnikom napisano Zaliko Bozhadze. In telefonska številka. Da ga pokličem. Čeprav ne znam gruzijsko oziroma kartvelija, in čeprav zna on poleg kartvelija govoriti le še nemško, pa še od tega le v smehu reče Hände hoch (Roke gor!).
Ne piše pa na tisti vizitki, da Zaliko dela kvevrije. Eden redkih preostalih. Nihče ne ve natančno, koliko je še takih mojstrov v Gruziji, od pet do deset delavnic, se govori. Zaliko je izdelovanje kvevrijev nasledil po očetu, ta po svojem očetu in verjetno gre to na enak način še naprej oziroma kdo ve kako daleč nazaj. Vse je kazalo, da bo to znanje v Gruziji izginilo, a se zadnji dve ali tri leta zanimanje za kvevrije povečuje, morda tudi zaradi promocijskega učinka Unescove zaščite takega načina pridelave vin, naročil je vedno več in posledično rastejo tudi cene.
Samostojno je Zaliko začel pri osmih letih, zdaj jih ima okoli šestdeset. Kot ostali se tudi on glede kvevrijev ne pogovarja v litrih. Kvevriji, vsaj taki resni, veliki, se merijo v tonah. Ta drži pol tone, oni tono in pol. Največji dandanašnji gruzijski kvevriji so šest do osem tonski, v starih časih so delali tudi deset do petnajst tonske.
Zaliko dela po občutku, dodaja plast na plast gline, ampak ne zdaj, to je bilo na začetku aprila, ni sezona, glina zahteva primerno temperaturo in vlago, okoli pet primernih mesecev ima na voljo vsako leto, odvisno od vremena, in v tem času jih lahko naredi okoli petdeset. Čakalna doba je zdaj vsaj eno, celo dve leti.
Ob delavnici stoji še peč: stavba, znotraj katere je še en zidani prostor v velikosti sobe, tja zložijo izoblikovane kvevrije in druge glinene polizdelke, vse skupaj zazidajo in jih v nekaj dneh spečejo in potem podrejo sprednji zid. Ko se ravno prav ohladijo, temperature v stopinjah Celzija Zaliko ne ve, potipa in ve, kdaj je čas za to, jih premaže s čebeljim voskom, štiri ali pet kilogramov ga porabi za tonski kvevri. Pove, da so njegovi kvevriji najboljši daleč okoli, dela jih tudi sin, a Zalikovi so še vedno boljši, se pohvali. Najboljši.
Klikniti na spodnje fotografije za povečavo:
