Foto Nakladancija

Formaggi e Birra

Večerja s siri in pivom.

Pokliče Luka: siri in piva. Se sliši izzivalno. Rezerviraj! Rezerviral. Nakar prejšnji ponedeljek utrujen v Nabrežino. Pivnica Bunker. Nabito. Izvem kar tam, da bom uradni fotograf. Dokumentirati mi je vsako pivo s postreženo hrano. Bo kar bo, povem. Bi vzel drugo opremo, če bi vedel. Tako pa, bo kar bo. Bo!, določi klapa. Bo Danijelov dokazni material za opravičenje tistih štiristo ali kolikor pač že kozarcev, za katere je zaprosil za ta naš večer. Za vsako pivo primernega, drugačnega. Za vsakega od več kot pol stotnije radovednežev. Ali užitkarjev. Ali oboje.
 

Trapist Achel. Za zaključek. Sladica še nad njim, trenutek kasneje že ob njem. 20 mm, F/7,1, 1/8 sek, fleš. Lučkar jaz sam sebi, kar ni (bilo) ravno optimalno.

 
Za uvodni akt v večer si Danijel nekje izposodi tudi nekaj desetnij kavnih skodelic. Caffelate, kava z mlekom, sta z nocojšnjim in tudi siceršnjim že skoraj legendarnim sirarjem Dariom Zidaričem (Praprot, italijanski Kras), poimenovala v skodelicah postreženo svežo skuto s pivom New Castle Brown Ale. Pivo lažjega telesa (4,7 % alkohola), aromatično. Poleg klasičnih sestavin (voda, ječmenov slad, pšenica, hmelj) zasledim glukozo, potem pa v angleški deklaraciji še karamelo, v nemški barvilo in karamelo, v italijanski pa barvilo – karamelo. Eh ja.

Rižota z žepkom. Hja. Pa smo tam. Kaj to? Danijel nam prisede Zidariča in izvemo, da je žepek kraški šatraj in se družno strinjamo, da so v kuhinji z zeliščem preveč šparali, pa je že precej sladek Bulldog Strong Ale (6,3 %) rižoto rahlo povozil. Sicer bi pa šlo. Lepo bi šlo.

Nakar na krožniku trije siri. In tri piva. K prvemu, mlademu kravjemu siru, Danijel in Dario predlagata in osebje iz buteljke natoči Moretti Gran Cru (6,8 %). S katerim se že poznava. Variti so ga začeli lani ob svoji 150-letnici. Zadnjič pred nocoj sem na degustaciji na Identità Golose v Milanu moril hosteso: kako jaz do piva? Samo za gostinstvo. Tudi prav. Si ga pač priskrbim tam. In si ga. Krasno svetlo kompleksno motno pivo. Večplastnost zaznav. Kasneje ta teden v sredo pri večerji odprem v dokaz svoji trditvi hladno buteljko, jo raztočim še Primožu in Tjaši in se strinjata z mano in moram takoj še po eno v frižider.

 
 

50 mm, F/7,1, 2 sekundi, s stojala, brez fleša. Konec tedna mi Tomi Kavčič na Zemonu omeni piva kot enega od trenutnih vročih trendov v gostinstvu. Pomislim na poslavljajočega se Ferrana Adrio. Že pred leti si je za kulinariko El Bullija dal variti pivo po svojih željah.

 
Da od rastočega poguma vedno bolj pametni s svojimi mnenji ne poletimo preveč, pošljem k sosednji mizi po Micheleja. Gospod Paiano je somelje, je pa tudi somelje. Pri Jošku Sirku. La Subida. Michelinova zvezdica. Se sicer dobro ujame z našimi modrovanji, a njegove utemeljitve se zdijo takrat in tudi sicer nekoliko bolj trdne od naših občutkov.

Leto dni staremu Zidaričevemu Taboru, drugi je na krožniku števši v smeri urinega kazalca, se nam v široke kozarce s precejšnje višine, kot mu pač pritiče, nalije Chimay Triple (8 %). Začenjamo s trapisti. Nazaj ne bo šlo več. Zgolj sedem samostanskih pivovarn, šest belgijskih in ena nizozemska, smejo svoja piva tako označiti. Večino dobička od prodaje morajo nameniti v dobrodelne namene. Spontana vrenja, visoki alkoholi, motnost, visoka aromatika … Med njimi tudi letniška piva, magnumi … Skoraj butično. Chimayja s Taborom ali obratno soglasno določimo za trenutno vodilno kombinacijo, kasneje na koncu pa s pregledom celote še za zmagovalko celotnega večera. Medtem pa Dario pove, kako sta z Danijelom včeraj vršila zadnji čeking in tuning in kako je potem v kino šel Avatarja gledat. Da so čudni občutki s toliko piri v riti in s tistimi očali za 3D učinek pred očmi, zaključi v smehu.

Zadnji na krožniku, sicer pa predzadnji nocojšnji sir, Mlet, je začinjen s poprom in za njegovo ublažitev pred serviranjem prelit z medom. V kozarcih Westmalle Tripel (9,5 %). Seveda spet trapist. Uspešnost borbe je močno odvisna od količine medu na grižljaju sira. Vsak zase sta pa sir in pivo tako ali tako bomba. Bomba z bombo. Hudo.

Zidaričevo nežno skuto s čokolado za konec Danijel pospremi z Achelom Brune Extra (9,5 %). Tudi trapist, jasno. Itak. Sploh. Zadnja pivovarna, ki je doslej smela vstopiti v ta svet. Krepko so se menda morali potruditi. Kar se pivu seveda čuti. Krasno.

 
 

Glavna akterja sta na koncu za fotografa besno zagrizla v darili, ki sta ju prejela za uspešno izveden večer. Danijel je v dar dobil flaško poceni Heinekena, Dario, zapriseženec izdelave sirov najvišje kakovosti, pa kilo cenenega masovnega izelka.

Danijel in Dario. Skupinska slika s simboličnimi darili v zahvalo za uspešno izveden večer. Danijelu flaška Heinekena, Dariu pa, za razliko od njegovih sirov, kos cenenega masovnega primerka, kot bi on dejal, premazanega z antibiotiki.

 
 

V zgodnjih jutranjih urah me Luka odloži v Štandrežu. Zvečer bi potem moral v Gorico. Degustacija. Sassicaia 1993, Solaia 1986, Biondi Santi 1979 in podobno. Prehudo. Prenaporno. Prestar. Odpovem.

6 komentarjev

Komentiraj